Zasavski muzej Trbovlje letos praznuje 70. obletnico delovanja. Kustosinja Jana Mlakar Adamič, ki se od ZMT-ja poslavlja, je ob tej priložnosti izdala publikacijo z naslovom Muzej smo vsi! ZMT 70 let, v kateri je izpostavila zastopnike prevladujočih poklicnih skupin in dejavnosti v Zasavju.
Vsak ponedeljek in četrtek ob 17. uri objavljamo dele iz publikacije. Preberite prejšnjo objavo.
Šolstvo in šole v Zasavju
Splošna šolska obveznost je bila na našem ozemlju prvič uveljavljena po zaslugi Marije Terezije, ki je leta 1774 odredila, da morajo otroci med 6. in 12. letom v šolo. Zakon je prinesel tri oblike šol: trivialne, glavne in normalne šole. Šole so bile tudi v Zasavju, vendar se niso obdržale. Leta 1869 je nov osnovnošolski zakon uzakonil osemletno šolsko obveznost in dva tipa ljudskih šol: občo ljudsko šolo in meščansko šolo. Šole so bile namenjene splošni prosveti in izobrazbi preprostega ljudstva ter širjenju uporabnega strokovnega znanja. ‘Ljudstvo’ so predstavljali pretežno moški, saj so se v 19. stoletju ženske lahko izobraževale na osnovni ravni, ne pa tudi na srednjih in višjih šolah (z izjemo nekaterih obrtnih šol in učiteljišč).
V Trbovljah in Zagorju so prve šole odprli v prvi polovici 19. stoletja, šole z nekaj oddelki so ustanavljali tudi po večjih vaseh v Zasavju. V istem obdobju sta svoje šole odprla tudi rudnika (v Trbovljah na Vodah, v Zagorju v Toplicah), sčasoma jih je prevzel deželni svet. V Hrastniku se je s pojavom industrije (steklarna, kemična tovarna l. 1860) močno povečalo število prebivalstva, zato so podjetja ustanovila zasebno industrijsko šolo, javna je postala leta 1872.
Leta 1863 je bilo zgrajeno poslopje za šolo na Dolu pri Hrastniku, kjer je živelo veliko tovarniških delavcev. V Hrastniku so novo šolo zgradili leta 1879, leta 1906 še drugo poslopje. V prvem je ostala dekliška šola, v novo se je selila deška. Leta 1907 je bila v Hrastniku zgrajena tudi zasebna nemška šola, ki jo je ustanovilo Nemško šolsko društvo (Deutscher Schulverein). V Zagorju je novo šolsko poslopje zraslo leta 1875, ko so podrli staro neustrezno šolo, leta 1903 pa je bila v delavskih Toplicah zgrajena še ena najlepših takratnih šol. V stavbi je bil prostor tudi za obrtno šolo. V Trbovljah je leta 1892 TPD zgradila šolo na Vodah (danes OŠ Alojza Hohkrauta), leta 1901 pa Občina Trbovlje šolo v Trbovljah (danes OŠ Ivana Cankarja). Pouk je potekal tudi v manjših šolah po večjih vaseh v Zasavju. Po letu 1918 (razpad Avstro-Ogrske, nastanek Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev) so v šolah odpravili nemški učni jezik, namesto njega je bila uvedena slovenščina. Večje spremembe je prinesel šolski zakon ob koncu 20. let. Šola je postala ‘narodna’, delila se je na štiriletno osnovno in štiriletno višjo narodno šolo. Prepovedana je bila telesna kazen, med krizo je šola svojim učencem pomagala s šolskimi kuhinjami.
Med obema vojnama se je v Hrastniku v poslopje nekdanje nemške šole preselila dekliška šola, na Dolu je leta 1930 zraslo novo šolsko poslopje. Lepo šolsko poslopje je bilo leta 1929 zgrajeno tudi na Izlakah, a je bilo med drugo svetovno vojno požgano. Leta 1932 so za eno nadstropje nadzidali šolo v Trbovljah (danes OŠ Ivana Cankarja), v njej je do izgradnje lastnega poslopja leta 1928 delovala tudi meščanska šola.
Druga svetovna vojna je v vrtce in šole spet prinesla nemški jezik. Po vojni so bila šolska poslopja v slabem stanju, saj so bile med vojno v njih skoraj povsod nameščene vojaške posadke, zato se je moral pouk nekaj časa odvijati v pomožnih prostorih. Otroci so bili razen v pouk vključeni tudi v številne zbiralne akcije. Leta 1947 je odlok Ministrstva za prosveto združil deško in dekliško šolo v enotno mešano sedemletno šolo (štiri leta osnovne in tri leta višje ljudske šole, kar naj bi bilo enako nižji srednji šoli). Z ločitvijo cerkve od države verouk ni bil več obvezen predmet. V Trbovljah, Zagorju in Hrastniku so zgradili nove osnovne šole: v Hrastniku OŠ narodnega heroja Rajka (1956), v Zagorju OŠ Ivana Skvarče (1965), v Trbovljah OŠ Tončke Čeč (1961) in OŠ Trbovlje (1972).
Leta 1958 je bila sprejeta enotna osemletna osnovna šola, odpravljene so bile nižje gimnazije. Vse manj otrok je obiskovalo šole po vaseh, v 60. letih so začeli postopoma zapirati podružnične šole. V 70. letih se bili učenci in učitelji v Trbovljah deležni poskusa celodnevne šole.
Za izobraževanje po osnovni šoli v industrijskih krajih Zasavja do konca 19. stoletja ni bilo veliko izbire, še manj pogojev. Otroke so večinoma čim hitreje vključevali v proizvodnjo. Omenjajo se tečaji za različne stroke glede na potrebe okolja. V vseh treh krajih so bile ustanovljene obrtne nadaljevalne šole, ki so kombinirale teoretsko in splošno znanje s praktičnim poukom pri mojstru. V Zagorju se je pouk začel leta 1901, izvajal se je v prostorih Topliške šole; v Trbovljah leta 1912, šola je imela sedež v prostorih deške šole na Vodah; v Hrastniku je obrtna nadaljevalna šola delovala v letih med 1925 in 1941. V Trbovljah je od leta 1905 delovala Rudarska nadaljevalna šola na Vodenski šoli (danes OŠ Alojza Hohkrauta). Šola je dala kvalifikacijo za rudarski poklic in pogoje za vpis na Državno rudarsko šolo v Celju (kvalifikacija za preddelavca oz. paznika). Na isti šoli so leta 1911 odprli še gospodinjsko šolo in organizirali gospodinjske tečaje za dekleta. Trgovska gremijalna nadaljevalna šola je usposabljala za potrebe trgovske dejavnosti. Leta 1927 je bila ustanovljena še kmetijska šola. Meščanska šola, ki je dajala širšo splošno izobrazbo, je bila ustanovljena leta 1926. Lastno stavbo je dobila dve leti kasneje.
Po drugi svetovni vojni se je meščanska šola preoblikovala v nižjo gimnazijo. Gimnazija je dobila status štiriletne srednje šole leta 1958. Dve leti prej je bila v Trbovljah ustanovljena tudi Ekonomska srednja šola. Združeni pod imenom Gimnazija in ekonomska srednja šola delujeta od leta 1992. Vajenske šole (kovač, mizar, strugar …) iz vseh treh občin so se leta 1960 združile pod okriljem vajenske šole Trbovlje (Obrtni izobraževalni center). Center je deloval dve leti. V 50. letih sta v Trbovljah in Hrastniku nekaj časa delovali gospodinjski šoli, Center za napredek gospodinjstva v Trbovljah pa je prirejal tečaje in izobraževanja za vodilno osebje v skupnostnih obratih (šolske kuhinje, obrati družbene prehrane …). V povojnih letih so bile v vseh treh krajih ustanovljene tudi industrijske rudarske šole s poudarkom na praktičnem delu. Po ukinitvi šole v Hrastniku ter reorganizaciji in preimenovanju šol v Trbovljah in Zagorju sta se leta 1968 združili v Rudarski šolski center Zasavskih premogovnikov. Njegova naslednica je današnja Srednja šola Zagorje (1992). Srednja tehniška in poklicna šola Trbovlje (1999) pa ima svoje začetke na eni strani v Industrijski kovinarski šoli Strojne tovarne Trbovlje (1952) in na drugi strani v Srednji tehniški šoli Trbovlje (1961).
Jana Mlakar Adamič
Foto: ZMT
Trboveljčanka Jana Mlakar Adamič (12. 1. 1962) je nekdanja predavateljica in muzejska svetnica v Zasavskem muzeju Trbovlje. Tam zbira, dokumentira, hrani in razstavlja posamezne sklope zasavske kulturne dediščine. Objavlja tudi strokovne in poljudne članke, v katerih popularizira kulturno dediščino in zbirke matičnega muzeja.
Med letoma 2000 in 2006 je predavala na Univerzi za tretje življenjsko obdobje Zasavska regija. Poučevala je etnologijo. Leta 2006 je bila pobudnica ustanovitve Muzejskega kluba ZMT, ki ga je vodila do leta 2012.
Za svoje delo je dobila več priznanj, med drugim je leta 2010 za monografijo Kaj pa vi sploh delate? prejela stanovsko priznanje Slovenskega etnološkega društva – Murkovo priznanje.
Publikacija Muzej smo vsi! ZMT 70 let je izšla pri Zasavskem muzeju Trbovlje, kjer jo lahko tudi naročite. Na tej povezavi pa lahko naročite tudi druge zanimive publikacije Zasavskega muzeja Trbovlje, ki se dotikajo zgodovine Zasavja. Izbrane publikacije, ki so izšle pred letom 2020, pa lahko kupite v času razstave Muzej smo vsi! po polovični ceni.
#muzejskaknjižnapolica #zmt70let
