Danes v literarnem večeru objavljamo v čast poeziji in kot povabilo drugim zasavskim pesnikom k objavi njihovih pesmi pesem zagorskega pesnika Vlada Garantinija z naslovom Pozabljena žalostinka. Pesnik je v spremnem dopisu zapisal: »Spoštovani Savus, s tole pesmijo sem poskušal povedati, da je človeška smrt samo drobna epizoda v večnem življenju narave, ki v zimskem času le malo počije, da si opomore za nov zagon, za človeško minevanje pa se ne meni čisto nič. Če pa ji ljudje ne bomo znali prisluhniti, bomo tudi njo umorili in bomo skupaj končali v večnem grobu. Pa srečno!«

Pozabljena žalostinka

Pomlad ga je vzela.

V olistanih krošnjah dreves

je kukavca kukala,

zaznati je bilo

kakor bi vriskala,

ne pa ihtela v slovo.

V hosti je ležal,

na mehkem mahu, vznak,

kakor v bitki padli vojak.

Zvončki snežno beli

so pražnje obleke nadeli,

ves čas so neumorno zvonili,

silno na glas,

pomlad je pomlad.

Trobentice radožive

so nove trobente kupile

in so trobentale, bučno, glasno,

častile življenje, svobodo,

smrt poeta na jasi

jih ni prizadela posebno močno.

Ptički igrivi so žvrgoleli,

veselo prepevali, morda v slovo,

morebiti v zahvalo –

vsak dan je prinašal lojno pogačo,

za požrtije, gostijo domačo,

bolj kot za njim

žalujejo za okusno jedačo.

Tam zdaj počiva,

ni mu hudo,

nesrečno življenje je končano,

imel je dostojno slovo.

Vlado Garantini

Foto: arhiv Savus