Zasavski muzej Trbovlje letos praznuje 70. obletnico delovanja. Kustosinja Jana Mlakar Adamič, ki se od ZMT-ja poslavlja, je ob tej priložnosti izdala publikacijo z naslovom Muzej smo vsi! ZMT 70 let, v kateri je izpostavila zastopnike prevladujočih poklicnih skupin in dejavnosti v Zasavju.

Vsak ponedeljek in četrtek ob 17. uri objavljamo dele iz publikacije. Preberite prejšnjo objavo.

Električar Rok Sterniša

Rok Sterniša se je aprila 1967 rodil v Trbovljah. Njegova starša sta bila uslužbenca, tričlanska družina je živela v bloku za rudniško upravo na Trgu revolucije (za spomenikom). Edincem je rado kdaj dolgčas, a ne Roku. Dva dedka – eden je po knapovsko znal vse in tudi počel vse, drugi je bil električar s svojo delavnico, babica je bila varuhinja spomina in leksikon lokalne zgodovine … vsi in vse so izoblikovali Rokova specifična zanimanja.

Da bo počel nekaj z elektriko, je vedel že kot otrok. V četrtem razredu osnovne šole je pridno razdiral stvari, v petem se je rahlo ukvarjal z elektroniko, v šestem je imel spajkalnik …, zato je bila poklicna šola elektrosmeri (Zasavski srednješolski center Miha Marinko Trbovlje, TOZD Srednja šola električne usmeritve Zagorje ob Savi) edino logično nadaljevanje šolanja, ki je obljubljalo, da si bo kruh lahko služil s ‘šraufencigrom’ in kleščami. Izkazalo se je, da je bila od vsega programa res najbolj zanimiva praksa. Sicer pa so mu srednješolska leta minila bolj v početju vsega drugega kot v skrbi za šolo. »Še dobro, da sem naredil!« [R. Sterniša] ‘Naredil’ je leta 1985 in se, takoj ko je poravnal obveznosti do učitelja matematike, zaposlil v Elektro strojnih delavnicah, TOZD RŠC (Rudarski srednješolski center), kjer je v času šolanja opravljal obvezno prakso. Dobro se je razumel z zaposlenimi, kar je bil prvi pogoj za sprejem, drugi pogoj pa je bilo znanje. Oboje je izpolnjeval, pa se je ‘prislinil’. Po šestih mesecih pripravništva je moral na služenje vojaškega roka (Zadar, Niš). Videl in izvedel je nekaj novih stvari, se privadil novim rečem. Po vrnitvi domov je nadaljeval delo v vajeniških delavnicah. V delavnicah, ki so bile dobro opremljene z različnimi stroji, je deloval majhen kolektiv (okoli 30 ljudi) z veliko znanja. V starem ‘kompreshauzu’ na Gvidi so izdelovali montažne visokonapetostne celice in cele transformatorske postaje za zasavske rudnike, različne elektroomarice vseh vrst, izvajali inštalacijska dela, izdelovali in montirali različne konstrukcije, proizvodne linije, dobesedno vse, kar si je kdo izmislil. V ‘štromarski’ delavnici so vsa kovinarska dela opravljali sami.

Po ukinitvi enote TOZD RŠC so leta 1992 jamska šolska delovišča prešla neposredno v RTH, iz elektro strojnih delavnic pa je bilo ustanovljeno podjetje Ekmos. Ekmos je nadaljeval z deli bivših delavnic RŠC, predvsem z inštalacijskimi deli pa je začel delovati tudi zunaj Zasavja. Rok je delal vse: elektrostrojno opremo, kovinarska dela … Vsak dan je prinesel kaj novega, pogosto je bilo treba kaj ‘natuhtati’, narediti na novo, se prilagoditi, saj je konec 80. let iz Nemčije prihajala sodobnejša oprema. Precej je delal na terenu po Sloveniji. S postopnim zapiranjem rudnikov pa je bilo vse manj dela za njihova hčerinska podjetja. V Ekmosu se niso znali (ali hoteli) prilagoditi novim razmeram in podjetje je šlo leta 2003 v stečaj. Ob deseti obletnici njegove ustanovitve so si na podlagi doseženih uspehov zaposleni privoščili tridnevni izlet po Madžarski in padle so velike besede: »Odslej bomo šli vsako leto nekam!« In so naslednje leto res šli – na zavod za zaposlovanje. Vsi zaposleni so takoj našli novo zaposlitev. Roka so za svojega vzeli v izlaškem podjetju EVJ. Tu je do leta 2005 delal izključno na inštalacijah, v glavnem v Ljubljani. V EVJ se je zaradi dinamike dela, vedno novih stvari, hitre prilagodljivosti ter dobre oskrbe z materialom in orodji ter ne nazadnje tudi zaradi sodelavcev počutil dobro in se hitro vključil.

Ravno ko se je pokazalo, da za njegovo ženo v Trbovljah ne bo več kruha in bo morala oditi na delo v Ljubljano, je dobil priložnost, da po letih na terenu spet dela doma v Trbovljah. Leta 2005 se je zaposlil na Elektro Ljubljana kot monter za vzdrževalna dela na Nadzorništvu Trbovlje. Od leta 2010 dela kot monter v ‘konzumni’ službi, kjer se ukvarja skoraj izključno s števci (menjave, odprave napak, popisovanje). Opaža pa, da so ljudje v Trbovljah bolj nezaupljivi. Zelo vestno spremljajo stanje števcev, zanimajo jih spremembe, kar pripisuje turbulentnemu dogajanjem na področju gospodarstva v zadnjih 30 letih. Pri delu s števci, od vrat do vrat, od hiše do hiše (dobro je sprejet, kamorkoli pride), so spet oživele neke že skoraj pozabljene trboveljske slike in zgodbe, ki jih je pred leti videl na potepanjih z dedom ali slišal od babice. Kot dober poznavalec Trbovelj, ki je v stiku z mnogimi ljudmi, pogosto odkrije za muzej zelo dragocene podatke.

Poklic električarja v Zasavju ocenjuje tako, da so se električarji od nekdaj šteli za nekaj več, sami sebe so cenili visoko, prav tako so bili pri ljudeh bolj ‘gor vzeti’. Bilo jih je manj kot ‘šlosarjev’ (ključavničarjev) ali knapov (rudarjev). Znotraj svojega ‘ceha’ pa so se spet rangirali in gojili rivalstvo. Rudniški ‘štromar’ je bil npr. nekaj boljšega kot strojniški. In obratno. Najzahtevnejša dela je vedno opravljal pripovedovalec. V osemdesetih letih so bili ‘štromarji’ še nekako bolj ‘univerzalni’, specifiko dela je narekovalo podjetje, v katerem je delal. Čeprav so se ločili na inštalaterje, obratne elektrikarje – vzdrževalce, monterje energetskih omrežij, previjalce motorjev in transformatorjev itd., je vsakdo še vedno lahko vskočil v ‘zelje’ k drugemu in uspešno ‘poštimal’ kakšno električno napravo ali »na novo potegnil štrom«. S pojavom novih materialov in opreme, vedno strožjih predpisov in pravil ter predvsem z uvedbo novih tehnologij pa so časi, ko so inštalaterji znali popraviti tudi pralni stroj, minili. Splošnega ‘štromarja’ so danes v glavnem že zamenjali bolj specifično usmerjeni poklici, ki pa imajo pogosto več skupnega z računalništvom kot pa s »ta pravim štromom«.

Rok Sterniša v svojem poklicu najbolj ceni raznolikost dela in to, da so ljudje z njim zadovoljni. Vesel je, da se je čez vsa leta prebil brez kakšnih velikih napak. Vrhunec kariere še potrpežljivo čaka. Med slabosti poklica se je na prvo mesto povzpel računalnik, ki je nadomestil ljube mu ‘šraufencigerje’ in klešče, sledijo pa mu gore novih pravilnikov.

Ampak Rok Sterniša ni le ‘štromar’. Zadnjih 10 let ga obvladuje misija reševanja starih radijskih sprejemnikov. Najprej je za dekoracijo kuhinje obnovil zunanjost opešanega radijskega aparata, potem pa mu je tast pokazal, da se ga da obnoviti tudi od znotraj.

Naučil se je in postal zasvojen. Kljub temu, da ima eno najbogatejših zbirk v Sloveniji, ki šteje več kot 230 aparatov, in da je njegova zbirka izjemno profesionalno urejena ter strokovno dokumentirana, se nima za zbiralca. Bolj za reševalca. Vedno izhaja iz tehnologije in svoje prve strasti – tehnike.

Drugo veliko Rokovo zanimanje pa je lokalna zgodovina. Tega se je nalezel že kot otrok od svojega starega očeta Toneta, ki ga je zanimalo vse in je bil tudi aktiven na preštevilnih področjih. Vnuku je razkazoval rudniške reči in trboveljske zanimivosti. Svoje je prispevala še babica Kati z zgodbami o predvojnih Trbovljah: o življenju nasploh, o Žabji vasi, o štrajkih, o higieni … Trbovlje so se v zadnjih letih zelo spremenile, Rok pa na novo odkriva stvari, ki jih je nekoč že slišal, videl ali vedel, ki so bile in so izginile. Dovolj je že drobec, ki ga napelje, da pride zadevi do dna. Največkrat gre za čisto vsakdanje zadeve, vedno vezane na tehniko ali urbanizem. Svoja spoznanja tudi pretanjeno ubesedi in včasih objavi v lokalnih časopisih in internem glasilu Elektro novice. Tako so nastala kratka poročila o ‘šineglih’, ‘šuslajtengi’, posameznih objektih in o območjih Trbovelj idr. Sam svojim prispevkom pravi ‘slikanice’, a so izčrpni teksti s fotografijami daleč od tega. S temi zgodbami bi rad nekoč nekaj naredil, vendar ga še vedno bolj kot svinčnik privlačijo ‘šraufenciger’, ‘špiccange’ in spajkalnik (še vedno tisti iz šestega razreda). Radijski sprejemniki, ki jih ‘rešuje’ zadnjih dvanajst let, so nekakšen seštevek vsega njegovega zanimanja za brkljanje po tehniki, saj je za njihovo popravilo potrebno prav vse orodje, od šivalne igle do varilnega aparata.

Jana Mlakar Adamič

Foto: ZMT


Trboveljčanka Jana Mlakar Adamič (12. 1. 1962) je nekdanja predavateljica in muzejska svetnica v Zasavskem muzeju Trbovlje. Tam zbira, dokumentira, hrani in razstavlja posamezne sklope zasavske kulturne dediščine. Objavlja tudi strokovne in poljudne članke, v katerih popularizira kulturno dediščino in zbirke matičnega muzeja.

Med letoma 2000 in 2006 je predavala na Univerzi za tretje življenjsko obdobje Zasavska regija. Poučevala je etnologijo. Leta 2006 je bila pobudnica ustanovitve Muzejskega kluba ZMT, ki ga je vodila do leta 2012.

Za svoje delo je dobila več priznanj, med drugim je leta 2010 za monografijo Kaj pa vi sploh delate? prejela stanovsko priznanje Slovenskega etnološkega društva – Murkovo priznanje.


Publikacija Muzej smo vsi! ZMT 70 let je izšla pri Zasavskem muzeju Trbovlje, kjer jo lahko tudi naročite. Na tej povezavi pa lahko naročite tudi druge zanimive publikacije Zasavskega muzeja Trbovlje, ki se dotikajo zgodovine Zasavja. Izbrane publikacije, ki so izšle pred letom 2020, pa lahko kupite v času razstave Muzej smo vsi! po polovični ceni.

#muzejskaknjižnapolica #zmt70let