Zasavski muzej Trbovlje letos praznuje 70. obletnico delovanja. Kustosinja Jana Mlakar Adamič, ki se od ZMT-ja poslavlja, je ob tej priložnosti izdala publikacijo z naslovom Muzej smo vsi! ZMT 70 let, v kateri je izpostavila zastopnike prevladujočih poklicnih skupin in dejavnosti v Zasavju.
Vsak ponedeljek in četrtek ob 17. uri objavljamo dele iz publikacije. Preberite prejšnjo objavo.
‘Štrom’ in ‘štromarji’ v Trbovljah
V Trbovljah se je elektrifikacija začela v zadnjih letih 19. stoletja, ko je TPD v trboveljskem rudniku začela uporabljati električne akumulatorske svetilke. V Vodenskem rovu so na ventilator, ki ga je poganjala parna lokomobila, priključili še manjši dinamo, ki je proizvajal enosmerni tok nizke napetosti za polnjenje teh svetilk.
Leta 1903 je TPD pri ventilatorju Ferdinandovega rova (severno od Gvida) namestila močnejši dinamo, ki je služil za razsvetljavo rova, že naslednje leto pa sta bili ob parni žagi (nasproti Vodenske kolonije) in stari separaciji (današnji Hofer) nameščeni lokomobili s trifaznima generatorjema, ki sta poganjala elektromotorje na žagi in separaciji ter drobilec v kamnolomu. Vse te naprave so bile le uvod v najobsežnejšo in najmodernejšo elektrifikacijo na prostoru, ki se mu je kasneje reklo Jugoslavija.
TPD je za potrebe rudnika na Vodah (med današnjo trgovino Stik in barom Strojna) leta 1906 zgradila najsodobnejšo in zdaleč najmočnejšo (2 MW) termoelektrarno tistega časa na vsem Balkanu. Po njeni dograditvi se je rudnik začel bliskovito modernizirati. Za razne pogone so se začeli nameščati elektromotorji, elektrika je razsvetljevala delavnice, obratne prostore in zunanja delovišča, gradili so se novi daljnovodi in transformatorske postaje. V tem obdobju se je pri nas prvič pojavila večja potreba po novem profilu delavca ‘profesionista’ – električarja.
Zaradi vse večjih potreb po elektriki vodenska elektrarna že po nekaj letih ni bila več dovolj zmogljiva in TPD je leta 1915 postavila ob Savi novo, močnejšo, ki pa je enako kot prej vodenska dobavljala električno energijo izključno zasavskim rudnikom. Medtem ko je rudnik že imel najsodobnejše električno omrežje tistega časa, pa preostali del Trbovelj še ni premogel ene same žarnice.
Prvo pobudo za elektrifikacijo Trbovelj je dal takratni župan, učitelj Avgust Vodušek, ki je leta 1909 s skupino obrtnikov ustanovil zadrugo Občinska elektrarna. Zadruga je leta 1911 postavila svojo elektrarno (današnji Godbeni dom) in v njej namestila dva dinama, ki ju je poganjal dizelski motor. Ta elektrarna je zagotavljala dovolj toka samo za razsvetljavo glavne ulice od gostilne Dreo (Majland) do trga pri cerkvi in nekaj hiš. Pogoji za obsežnejšo elektrifikacijo Trbovelj so bili doseženi šele leta 1920, ko je zadruga Občinska elektrarna s TPD podpisala pogodbo o dobavi električne energije iz elektrarne ob Savi. Dela na preurejanju omrežja je prevzel obrtnik Jakob Klenovšek, ki je kasneje tudi vodil zadrugo Občinska elektrarna. Pod Klenovškovim vodstvom in z njegovim velikim znanjem in delom so bile postopoma elektrificirane vse Trbovlje in okoliške vasi. Leta 1935 je zasvetila električna luč celo v Hotelu Ana na Sveti Planini. V Klenovškovem podjetju so med drugim skrbeli tudi za praktični pouk vse bolj iskanih novih električarjev.
Po drugi svetovni vojni so se začela ločena električna omrežja združevati v enotno. Trbovlje so bile z dvema omrežjema, rudniškim in občinskim, ki sta imeli različni napetosti (120 V in 220 V), svojevrstna posebnost. Omrežji sta bili menda tako prepleteni, da si lahko v nekaterih hišah našel 120 V in 220 V. Upravljanje in dela na električnih omrežjih je prevzelo leta 1953 ustanovljeno podjetje Elektro Trbovlje, ki jih je poenotilo, gradilo in vzdrževalo naprej. Rudnik je sicer vse do zaprtja obdržal v upravljanju svoje visokonapetostne vode in transformatorske postaje, vendar izključno za proizvodni del.
Že v 50. letih se je z rastjo starih podjetij in z ustanavljanjem novih večala tudi potreba po vzdrževanju in popravilu raznih električnih strojev in naprav, zgradilo se je veliko novih objektov in potrebe po električarjih so bile tolikšne, da so bili v Trbovljah po številu menda takoj za ‘knapi’ in ‘šlosarji’.
Naprej se pa ve. Vse je šlo ‘cugrund’. ‘Štromarji’ ne bodo v Trbovljah nikoli več v hordah drli iz fabrike in se v hordah drli v gostilni, se bo pa še vedno našlo dovolj dela za ‘štromarja’, ki je ‘brihten’ in priden. Ali pa vsaj eno od tega.
Jana Mlakar Adamič / Rok Sterniša
Foto: ZMT
Trboveljčanka Jana Mlakar Adamič (12. 1. 1962) je nekdanja predavateljica in muzejska svetnica v Zasavskem muzeju Trbovlje. Tam zbira, dokumentira, hrani in razstavlja posamezne sklope zasavske kulturne dediščine. Objavlja tudi strokovne in poljudne članke, v katerih popularizira kulturno dediščino in zbirke matičnega muzeja.
Med letoma 2000 in 2006 je predavala na Univerzi za tretje življenjsko obdobje Zasavska regija. Poučevala je etnologijo. Leta 2006 je bila pobudnica ustanovitve Muzejskega kluba ZMT, ki ga je vodila do leta 2012.
Za svoje delo je dobila več priznanj, med drugim je leta 2010 za monografijo Kaj pa vi sploh delate? prejela stanovsko priznanje Slovenskega etnološkega društva – Murkovo priznanje.
Publikacija Muzej smo vsi! ZMT 70 let je izšla pri Zasavskem muzeju Trbovlje, kjer jo lahko tudi naročite. Na tej povezavi pa lahko naročite tudi druge zanimive publikacije Zasavskega muzeja Trbovlje, ki se dotikajo zgodovine Zasavja. Izbrane publikacije, ki so izšle pred letom 2020, pa lahko kupite v času razstave Muzej smo vsi! po polovični ceni.
#muzejskaknjižnapolica #zmt70let
