Zasavski muzej Trbovlje letos praznuje 70. obletnico delovanja. Kustosinja Jana Mlakar Adamič, ki se od ZMT-ja poslavlja, je ob tej priložnosti izdala publikacijo z naslovom Muzej smo vsi! ZMT 70 let, v kateri je izpostavila zastopnike prevladujočih poklicnih skupin in dejavnosti v Zasavju.
Vsak ponedeljek in četrtek ob 17. uri objavljamo dele iz publikacije. Preberite prejšnjo objavo.
Industrijski delavec po drugi svetovni vojni
Po drugi svetovni vojni
Zasavje je bilo v merilu nekdanje skupne države eden najmočnejših industrijskih centrov. Več starih tovarn so prenovili in zgradili nove: Centralne rudarske delavnice (od leta 1953 Strojna tovarna Trbovlje), delovati je začelo Okrajno gradbeno podjetje (predhodnik SGP Zasavje), Žaga KLO Zagorje je bila predhodnica Svee, na Izlakah so postavili Tovarno keramičnih izdelkov (ETI Izlake), iz Elektrotehnične delavnice v Hrastniku se je razvil Sijaj Hrastnik. V Trbovljah je bil ustanovljen Rudarsko gradbeni obrat, kasnejši RGD, d. d., Trbovlje, iz mizarske delavnice STT se je ustanovilo Strojno mizarstvo Trbovlje (kasnejše Tovarna pohištva, d. d.), prav tako je iz STT (obrat finomehanika) izšla Mehanika Trbovlje. Samostojno pot je začel Elektrostandard (Livarna, d. d., Trbovlje). V Zagorju so za žensko delovno silo odprli tovarno konfekcije Sava, tovarno Splošna oblačila Triglav Zagorje (kasneje Deloza), svoj obrat je v Zagorju odprla tovarna Lisca iz Sevnice. Iz rudniškega obrata Rudnika Zagorje je izšlo podjetje Varnost (Bartec – Varnost), povečanim potrebam po gradnji je streglo Gradbeno podjetje Zagorje (GIP Beton Holding Zagorje, d. o. o.), v Hrastniku pa Splošno gradbeno podjetje Hrastnik. Za zaposlovanje invalidnih oseb je bila v Trbovljah ustanovljena kartonažna tovarna TIKA, za pretežno žensko delovno silo pa Tovarna zidakov v Trbovljah (ob elektrarni), Tovarna polprevodnikov Trbovlje (Iskra Semicon, d. d.), Obrat Peko Trbovlje kot dislocirana enota tovarne Peko iz Tržiča in IPOZ – industrija preventivne zaščite. V Hrastniku oz. na Dolu se je ženska delovna sila zaposlovala v Obratu Jutranjke iz Sevnice. Velika nova firma je bila še Tovarna plinobetona Kisovec (Siporex – Ytong, d. o. o., Zagorje).
Tovarne so v tem obdobju zaposlovale od nekaj sto do blizu 2000 delavcev (steklarna 1969: 1800, STT 1978: 1807, kemična tovarna 1995: 1194).
Delo v tovarni je pomenilo naporen delovnik, izmensko delo, norme, tekmovanja, stalno materialno varnost in veliko moralno vrednost fizičnega dela. V socializmu so bile tovarne središče družbene in kulturne prenove. Imele so velik pomen v lokalni skupnosti. Gradile so stanovanjske bloke in počitniške domove, organizirale izlete. Vodstvo je načrtno spodbujalo privrženost in zvestobo zaposlenih tovarni, ustvarjala se je tovarniška skupnost. V tovarnah je bilo zaposlenih več generacij delavk in delavcev iste družine, zaznamovale so njihova življenja.
Slovenija
Po razpadu Jugoslavije je sledil gospodarski šok, ki ga je čutila vsa Slovenija, še zlasti pa Zasavje, saj je bila večina proizvodnje in industrije v Zasavju vezana prav na območje in trg nekdanje skupne države. Sprejeti so bili zakoni o zapiranju rudnikov (Zagorje 1995, Rudnik Trbovlje-Hrastnik 2000), propadla je težka industrija, zapirali so se z državno pomočjo ustanovljeni industrijski obrati za žensko delovno silo. Poslovile so se Strojna tovarna Trbovlje, Lisca, Deloza, Zaščita, IBT, Iskra, Svea in številna gradbena podjetja. Veliko podjetij je tudi za polovico zmanjšalo število zaposlenih. Sledila je velika brezposelnost. »Znotraj Zasavja smo tako v tem obdobju, razen da je število delovnih mest v rudnikih s 4500 padlo na okoli 700, izgubili na področju tekstilne industrije še okoli 2800 delovnih mest. Še približno 4000 pa na področju kovinske industrije. Gledano globalno je Zasavje tako od leta 1992 do 2003 izgubilo kar šestdeset odstotkov vseh delovnih mest.«
Nekaterim tovarnam je s posodobitvijo in usmeritvijo na druge trge uspelo preživeti. Steklarna Hrastnik in Kemična tovarna Hrastnik se ponašata z več kot 160-letnim neprekinjenim delovanjem. Na podlagi bogatega tehniškega znanja se danes v Zasavju razvijajo steklarska, elektrotehnična, kemična, livarska in strojna industrija, prihodnost podjetij pa oblikujejo procesi avtomatizacije, digitalizacije in robotizacije.
Jana Mlakar Adamič
Foto: ZMT
Trboveljčanka Jana Mlakar Adamič (12. 1. 1962) je nekdanja predavateljica in muzejska svetnica v Zasavskem muzeju Trbovlje. Tam zbira, dokumentira, hrani in razstavlja posamezne sklope zasavske kulturne dediščine. Objavlja tudi strokovne in poljudne članke, v katerih popularizira kulturno dediščino in zbirke matičnega muzeja.
Med letoma 2000 in 2006 je predavala na Univerzi za tretje življenjsko obdobje Zasavska regija. Poučevala je etnologijo. Leta 2006 je bila pobudnica ustanovitve Muzejskega kluba ZMT, ki ga je vodila do leta 2012.
Za svoje delo je dobila več priznanj, med drugim je leta 2010 za monografijo Kaj pa vi sploh delate? prejela stanovsko priznanje Slovenskega etnološkega društva – Murkovo priznanje.
Publikacija Muzej smo vsi! ZMT 70 let je izšla pri Zasavskem muzeju Trbovlje, kjer jo lahko tudi naročite. Na tej povezavi pa lahko naročite tudi druge zanimive publikacije Zasavskega muzeja Trbovlje, ki se dotikajo zgodovine Zasavja. Izbrane publikacije, ki so izšle pred letom 2020, pa lahko kupite v času razstave Muzej smo vsi! po polovični ceni.
#muzejskaknjižnapolica #zmt70let
