Franc Snoj je bil viden politik Slovenske ljudske stranke. Udejstvoval se je v mladinskih organizacijah SLS, med svetovnima vojnama je bil starešina Zveze gasilcev Jugoslavije. Med 2. svetovno vojno je skupaj z zavezniki sodeloval s partizanskim gibanjem. Po vojni so ga zaradi poskusov ustanavljanja politične opozicije obsodili na tim. Nagodetovem procesu. V zaporu je preživel štiri leta.

Mladost

Franc Snoj se je rodil 28. januarja 1902 v Zagorju ob Savi očetu Antonu Snoju (kmet) in materi Mariji (rojena Drnovšek). Obiskoval je osnovno šolo v Zagorju, v letih 1913 in 1914 pa prvi razred I. državne gimnazije v Ljubljani. Ker je bil oče mobiliziran, je moral kot najstarejši otrok domov. Izobraževal se je sam, se udejstvoval v katoliških mladinskih organizacijah, zlasti v deklaracijskem gibanju, ter končal zadružno šolo.

Minister

Leta 1924 je postal tajnik posojilnice v Radgoni, bil je aktiven v prosvetnih in gasilskih društvih, leta 1937 je postal starešina Zveze jugoslovanskega gasilstva v Beogradu. Decembra 1938 bil v ljutomerskem okraju na listi JRZ izvoljen za poslanca v narodno skupščino. Kot minister brez listnice je sodeloval v treh vladah: od decembra 1938 v drugi Stojadinovićevi vladi, od februarja 1939 v Cvetkovićevi vladi in od marca 1941 v Simovićevi vladi.

Odposlanec

V času druge svetovne vojne je s člani jugoslovanske vlade emigriral najprej v Kairo (Egipt), potem v ZDA in nato v London, kjer si je prizadeval za osvoboditev Jugoslavije in določitev pravičnejših meja za Slovenijo. Od ministra dr. Mihe Kreka je zvedel za ustanovitev vaških straž, njihovo sodelovanje z Italijo, za domobransko prisego ob navzočnosti Nemcev. Ker je to obsojal, je Kreku sporočil, da se hoče vrniti v domovino in se pridružiti NOB.

Leta 1944 se je ob sodelovanju z zavezniki ilegalno vrnil v domovino na osvobojeno ozemlje. V sodelovanju s partizani je ob privoljenju Josipa Broza Tita in Edvarda Kardelja iz osvobojenega ozemlja poizkušal prepričati domobrance naj prestopijo na partizansko stran in se uprejo okupatorju. Konec vojne je dočakal v glavnem štabu NOB v Kočevju.

Spet minister

Maja 1945 je v Ajdovščini postal minister za lokalni promet pri prvi narodni vladi Slovenije, 11. novembra 1945 je bil na listi OF izvoljen poslanec v narodno skupščino. Snoj je kot minister, nato kot direktor septembra 1946 ustanovljene Direkcije za avtopromet imel zasluge za obnovo in organizacijo prometa v Sloveniji.

Zapornik

Povezal se je s Črtomirjem Nagodetom in z drugimi liberalci ter poizkušal z njimi oblikovati politično opozicijo. Leta 1945 je poskušal v okviru OF ustanoviti novo stranko, a je zaradi nasprotovanja oblasti odstopil od namere. Bil je prvi, ki je nasprotoval poboju domobrancev v Kočevskem rogu brez sojenja. Njegovemu nasprotovanju se je pridružil tudi Edvard Kocbek. Leta 1947 je bil zaradi omenjenih aktivnosti aretiran in na Nagodetovem procesu obsojen na 7 let zapora s prisilnim delom in odvzemom vseh državljanskih pravic. Pomiloščen in izpuščen je bil po štirih letih.

Franc Snoj je umrl 22. aprila 1962 v Ljubljani.

Savus

Foto: Wikipedija

Viri in Literatura

Alfonz Gspan: Slovenski biografski leksikon, SAZU, 1967.

Silvo Kranjec: Snoj, Franc (1902–1962). Slovenska biografija. Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013.

Wikipedija