Košarkarski klub Zagorje letos septembra praznuje 70. obletnico delovanja. Ob tej priložnosti vsak četrtek ob 17. uri objavljamo zgodbe iz brošure, ki sta jih zbrala in uredila Pavel Kotar in Roman Rozina. Danes objavljamo peti del. Četrti del si lahko preberete na tej povezavi.

Slovenska košarkarska zveza je določila, da bo državno prvenstvo 1991/1992, prvo v novi državi, potekalo v prvi ligi, razdeljeni na zeleno in rdečo skupino, in drugi ligi, kjer je bilo 24 klubov razvrščenih v tri skupine. Zagorjani so bili uvrščeni v drugo ligo, kjer pa se niso imeli namena dolgo zadrževati. Upravni odbor, ki ga je takrat vodil Edi Jere, si je za cilj postavil, da se članska ekipa v dveh letih uvrsti v prvo slovensko ligo. Ranko Mandič, ki je na trenerskem mestu zamenjal Pavla Kotarja, je imel mlado ekipo s povprečno starostjo dobrih 22 let, ki so se ji pridružili Brane Omahne in še nekateri izkušeni starejši igralci.

Projekt prva liga se je raztegnil nekoliko dlje od napovedi in želja, prodiranje v višje tekmovanje se je vselej ustavilo v kvalifikacijah za prvo ligo. Ekipa, ki je nosila ime Tevex Zagorje, se je v teh letih igralsko krepila, prihajali so predvsem košarkarji iz širšega Zasavja. Zagorje je bilo po rezultatih in organiziranosti vodilni zasavski klub. Ob kapetanu Branetu Omahnetu so najbolj vidne vloge na igrišču imeli Igor Gostiša, Zoran Kofol, Stane Košnik in Marko Kranjc, v ospredje pa je prihajal tudi mladi in nadarjeni domačin Boris Koren.

Slednji je zablestel kot član združene kadetske ekipe Rudarja in Zagorja, ki se je v prvenstvu 1992/93 uvrstila na zaključni turnir štirih najboljših ekip, pri čemer je bilo Korenovo povprečje kar 40 točk na tekmo. Z dobrimi igrami je nadaljeval tudi na finalnem turnirju, kjer so zasavski košarkarji izgubili s Triglavom iz Kranja in Ježico, premagali pa Novo mesto. Ekipa je osvojila tretje mesto, sedemnajstletni Boris Koren, ki je na vseh treh tekmah dosegel več kot trideset točk, pa je bil izbran v najboljšo peterko in zatem tudi v slovensko mladinsko reprezentanco. Z njo je leta 1993 nastopil na kvalifikacijah za evropsko prvenstvo v nemškem Heidelbergu. Bil je stalni član prve peterke, osvojili so drugo mesto in se uvrstili na evropsko prvenstvo v Izraelu.

Zaradi reorganizacije tekmovalnega sistema naj bi bilo v sezoni 1993/94 nekoliko lažje preskočiti v prvoligaško konkurenco, zato so si v klubu za cilj znova zadali slovo od drugo ligaškega tekmovanja. Na začetku jim ni šlo najboljše, saj so uvodni tekmi izgubili, po osmem krogu pa so imeli štiri zmage in enako število porazov, zaradi česar je odstopil trener Ranko Mandič. Vodenje ekipe je začasno prevzel trener mlajših selekcij Drago Gumilar, prvenstvo pa so po boljšem nadaljevanju končali na tretjem mestu.

Naslednje sezono so v vzhodni skupini 1. B lige nastopali s precej spremenjeno ekipo. Novi trener Franci Podlipnik je v klub pripeljal trojico Kranjčanov, Klemna Ferjančiča, Dorka Kastigerja in Marka Remica, ki naj bi bistveno prispevali k napredovanju v A2 ligo. Odločilni tekmi za dosego tega cilja so igrali s šoštanjsko Elektro. Po zanesljivi zmagi v Šoštanju so se doma za zmago in napredovanje borili do zadnjih sekund ter uspeli. Košarkarji Zagorja so končno dosegli cilj, ki so ga čakali celih enajst let. Uspeh je dosegla nova, sveža generacija igralcev, okrepljena z nekaterimi izkušenimi igralci z daljšim igralnim stažem. Ob udarni kranjski navezi so igrali še Andrej Čop, Zoran Kofol, Boris Koren, Marko Krajnc, Brane Omahne, Matej Mlakar, Matjaž Murn in Jure Poznič.

Tudi pred prvenstvom 1995/96 so se nadaljevali prihodi igralcev od drugje. Največja okrepitev košarkarske ekipe Zagorja so bili trije igralci Postojne: center Nebojša Galič, branilec Dagmar Dražovič in krilo Igor Rojko, ki je v Zagorju že igral.

Velik udarec klubu je bila zaostritev kriterijev, saj šolska telovadnica v Zagorju ni zadoščala kriterijem. Ekipa Zagorja je poslej domače tekme igrala v Hrastniku. Tekmovalno je bila ekipa zelo uspešna, izpolnili so vse cilje in se uvrstili na končno četrto mesto. Nosilci igre so bili tujca Dagmar Dražovič in Nebojša Galič ter Igor Rojko, Boris Koren, Zoran Kofol in Andrej Čop, prej pa tudi kapetan Brane Omahne, ki je po rednem delu prvenstva prenehal z igranjem. Priložnost so dobili in izkoristili tudi mlajši igralci. Skratka, Zagorjani so svojo prvo sezono v A2 ligi odigrali več kot solidno, s kakšno močno okrepitvijo pa bi bil lahko njihov delež v prihodnje še večji.

Naslednje leto je vodenje članske ekipe prevzel Sašo Kisela, znova se je precej spremenila tudi ekipa. Nove okrepitve so bile Tomaž Grahovac iz Celja, Marko Macura iz Ilirije in mladi Marko Peršič, ki je leto prej igral v Litiji. Ker so uspeli podaljšati pogodbo z Nebojšo Galičem in Borisom Korenom, so si za cilj postavili uvrstitev v končnico, kjer bi se s štirimi zadnjeuvrščenimi ekipami A1 lige borili za uvrstitev v najelitnejše tekmovanje. V končnici so zasedli sedmo mesto.

Leta 1997 je bila v Zagorju zgrajena nova športna dvorana, zato so se želje po nastopanju v najvišjem tekmovanju še okrepile. Ob septembrski otvoritvi so dvorano najprej preizkusili najmlajši košarkarji, za njimi pa člani, ki so z zmago proti prvoligašu Domžale dokazali, da imajo njihove ambicije trdne temelje. To so dokazovali skozi vse prvenstvo, saj so se praktično ves čas zadrževali na enem izmed prvih dveh mest. V končnici so nekoliko padli in zasedli četrto mesto, kar je bilo manj od pričakovanj.

Že v naslednji sezoni 1998/99 se je pokazala vsa kakovost ekipe. Zagorje je ves čas suvereno obvladovalo položaj, tako da zadnja tekma z najhujšim tekmecem Roglo Atrasom, ki so jo odigrali 3. aprila 1999, ni odločala več o ničemer. Tisoč navijačev je prišlo pozdravit novega člana A1 lige, ekipo Zagorja. Luka Bassin, Andrej Čop, Mario Japič, Boris Javoršek, Rok Kandžič, Boris Koren, Leon Kralj, Damir Muminovič, Grega Peterlin, Sebastjan Ponjevič, Jure Poznič in Matic Skrinjar so izgubili vsega šest tekem, zmagali pa so dvaindvajsetkrat.

Eden izmed elementov uspeha je bila tudi glasna navijaška skupina Crazy boysi, ki jih je najboljši strelec ekipe in leto prej tudi celotne lige Rok Kandžič proglasil za šestega igralca. Več kot očitno me imajo radi in mnogo lažje je igrati, če veš, da ti publika ne obrne hrbta, tudi ko zgrešiš kakšen met. Uprava kluba se je po velikem uspehu znašla pred sladkimi skrbmi. Sestaviti proračun in ekipo, ki se bosta lahko enakovredno kosala s tekmeci.

Naslednjič: Jesen 1999

Pavel Kotar in Roman Rozina

Foto: arhiv Košarkarskega kluba Zagorje