Zasavčanka Betka Škorjanc je nekaj časa nazaj izrazila željo, da bi se še enkrat povzpela na Triglav. Pri svojih 90-ih letih je to 5. septembra 2021 storila že sedmič, vzpon pa ji je omogočil Ivan Muhič.

Na vrh Triglava so se povzpeli že prvi dan. Tja so se odpravili iz Pokljuke. Šli so mimo koče Planika, kjer so po spustu nazaj tudi prenočili. Ob prijavi oskrbnica koče ni mogla verjeti, da se je Betka pri teh letih povzpela na vrh Triglava. Dejala je: »Če je pri teh letih osvojila vrh, potem pa ima v koči brezplačno nočitev.« Zvečer, ko so bili pri večerji, je sledilo še eno presenečenje. Oskrbnica je Betki prinesla tiramisu torto in vsi so ji čestitali za dosežek. Betki so se orosile oči. Naslednji dan so se varno vrnili na Pokljuko. Je bila pa Betka verjetno najstarejša planinka, ki je na vrhu Triglava krstila dva prvopristopnika Tajo (Ivanovo vnukinjo) in Uroša (prijatelja).

Betka, kako je prišlo do letošnjega pohoda na Triglav?

Naš planinec Ivan Muhič mi je omenil, če bi šla na Triglav. Dogovorili smo se za datum, a je prišlo nekaj vmes, ker je zbolel. Me je pa kasneje poklical in vprašal, če sem še vedno za. Dogovorila sva se, da gremo v nedeljo zjutraj ob petih iz Trbovelj. Z nama so šli še Ivanov sin Tomaž, vnukinja Taja in njun prijatelj Uroš. V nedeljo zjutraj sem čakala pred hišo na avtobusni postaji. Pripeljal se je avto, vsi so izstopili in se predstavili, saj poleg Ivota nisem poznala nikogar. Peljali smo se direktno na Pokljuko, kjer smo parkirali in se čez gozd odpravili do sirarne. Bilo je lepo sončno vreme. Nekateri so že prihajali z vrha, nekateri pa smo hodili gor. Nadaljevali smo po planini Konjščca mimo Vodnikovega doma, na Planiko in direktno do Aljaževega stolpa. Na vrhu smo zaradi kolone mladih planincev morali malce čakati. Planinci so prihajali od vsepovsod. Iz Belgije, Anglije, Hrvaške, Češke, pa tudi nekaj Slovencev je bilo. Ko smo bili na vrhu, smo se seveda malo slikali. Jaz sem morala »ta mlade« krstiti, zato sem jih malo po riti. So mi rekli, naj kar udarim, ampak sem rekla, da jih bom nežno. Potem smo šli nazaj do Planike. Prvi dan smo hodili skoraj 10 ur. Je bilo kar veliko, ampak, ko se ozrem nazaj, vem, da ni bilo tvegano. Utrujeni nismo bili, za »ta mlade«, ki so bili prvič, pa je bilo malce bolj naporno.

So vas mladi dohajali?

So. Še dobro, da sem v sredo pred pohodom na Triglav naredila pravi trening. Od doma pri stadionu Rudarja v Trbovljah sem se odpravila na Mrzlico, pa na Kal in čez Čeče nazaj v Trbovlje. Čeprav takrat še nisem vedela za Triglav, je bilo kar dobro, da sem svoje kosti in sklepe malo razgibala.

N Planiki smo prespali na skupnem ležišču, ampak to ni za planinca noben problem. Se mi je pa že zgodilo, ko smo šli na Kredarico, da smo imeli rezervirano, potem pa je bilo vse polno in smo spali na klopeh.

Ta večer je bilo polno planincev. Bilo je prijetno. Nekateri imajo težave, jaz pa se uležem in zaspim. Nekateri pravijo, da kakor se zvečer uležem, tako se zjutraj zbudim. Zjutraj smo zajtrkovali in se odpravili nazaj do Pokljuke. Hodili smo 4,5 ure. Iz Pokljuke smo se odpravili še na Bled, kjer smo nekaj pojedli, malo poklepetali in se odpravili proti domu. Hoje je bilo skupno nekje 13,5 ur. Bilo pa je res čudovito vreme. Takšnega vremena ob vzponu na Triglav še nikoli nisem doživela.

Še veliko hodite v hribe?

Ja, še kar. Letos in lansko leto sicer nisem tako veliko, ker je bila korona. Smo pa vseeno šli v Karavanke in Alpe, ampak ne zelo visoko. V PD je res super. Tudi predsednica Marjeta Bricelj je zelo sposobna in zagnana. Edino kar je slabo pri nas, je to, da nimamo dovolj vodnikov. Mladi nimajo interesa, ne vem, zakaj.

Hodite tudi v zasavske hribe?

Tudi. Hodim tudi z zasavskimi planinci. Šli smo že na Bohor, Šmohor, Mrzlico in na ostale zasavske hribe.

Greste v hribe tudi sami?

Tudi, ampak ne v visoke. Grem na Mrzlico, Kal ali Planino, višje pa sama ne grem. Veliko hodim. Lansko leto, ko je bila korona, sem šla zjutraj od doma čez Terezijo na Kipe in sem naredila en krog. Običajno hodim 3–4 ure. Poti so luštne. Sem pa šla pred korono od doma čez Klek na Vrhe in naprej na Čemšeniško. Tam sem malo počila in šla nazaj do Jagra, naprej na Reško planino in domov. To je bilo efektivnih 12 ur. Je bilo kar daleč.

Zelo dobro se držite. Pri 90-ih iti na Triglav ni enostavna reč. Ni čudno, da ste na poti srečevali samo mlajše …

Ja, res nisem srečala starejših. Nekateri so me verjetno res opazili. Hoja že gre hitro, ampak ko te nekdo pogleda v obraz, ko si ves naguban, si pa mora misliti svoje. Zaenkrat moram potrkati na les, nimam nobenih tablet in nisem kaj bolna. Edino kakšna gripa in prehlad.

Kaj pa telovadite še?   

Jaz še. Sedaj hodim na pilates, ki ga vodi Nataša Rajh. Mi je pa ta način telovadbe zelo všeč.

Je ne zamudite?

Ne. No, razen zadnjič, ko sem koristila bone v Rogaški z borci. Bilo je super. Čas sem izkoristila tudi za hojo.

Ste šli na Boč?

Ne, to je bilo malo predaleč. Hodila sem po Rogaški, po dolžini in širini. Sem bila pa tudi štiri dni v Srbiji, kamor sem šla z Zagorjani. Šli smo v Beograd. Tam so zelo zavedni ljudje, še vedno pozdravljajo s »smrt fašizmu, svoboda narodu«. Tega pri nas ne slišiš več. Bilo je zanimivo.

Kaj si želite za rojstni dan?

Veste, preživela sem štiri leta logorja med drugo vojno. Zato si želim mir in malo več spoštovanja enega do drugega. Ne pa žalitev, ki mi gredo grozno na jetra. Zakaj je treba človeka žaliti? Jaz sem zelo iskrena, včasih preveč, imam pa čisto vest. Želim si tudi, da bi bila moja družina zdrava, da bi imeli delo, da bi se šolali ter da ne bi bili lačni in raztrgani. To si želim za vse. Najbolj pa mir. Teh protestov se kar bojim. Iz tega lahko nastane nekaj resnega, pa se tega ne zavedamo.

Kakor ste pri močeh, greste lahko na Triglav tudi za 100. rojstni dan.

Zadnjič me je nekdo vprašal, če bom zdaj nehala. Pa sem rekla, da dokler bom kot do sedaj, bi šla. Ne na Triglav, ker mislim, da je bilo 7-krat že dovolj. Če bi bila pri močeh, pa nikoli ne reči ne.

MP in SB

Foto: Ivan Muhič in Marko Planinc