Samo še nekaj dni nas loči do izida novega romana zagorskega pisatelja in novinarja Romana Rozine. Roman Sto let slepote namreč izide pri založbi Mladinska knjiga 28. oktobra letos. Vsak dan ob 20. uri bomo ekskluzivno objavljali odlomke iz prvega dela njegovega novega romana, ki je pisateljev pogled na sto let življenja v Zasavju. Danes objavljamo sedmi del.

»Tereziji se je svinjska kuhinja zdela najprimernejši porodni prostor. Podirajoča se hiša ni bila varna, mimo kozolca pa so romale kolone zijal iz doline, največ je bilo žensk z majhnimi otroki in starcev. Soseda ji je pomagala do svinjaka, kamor je že pred tem nanosila seno in ga debelo razgrnila po tleh, zakurila je pod zidanim kotlom. Otrok bo zagotovo imel repek, je dražila Terezijo, zato naj moli, da bi ga imel spredaj. Nosečnica se ni mogla nasmehniti šali, močna bolečina v križu jo je prav takrat hotela zlomiti.

Svakinja Zofija, ki je prišla malo kasneje, je bila sprva užaljena, ker ni nihče poslal ponjo, a očitkov, da bi lahko zamudila porod, če bi je od doma ne spravila radovednost, kakšno razdejanje je pustilo neurje v Podgorju, ni imela na koga nasloviti. V hišo se je podala z nekaj strahu, neusmiljena narava bi lahko vsak trenutek dokončala začeto delo. Po prvih previdnih korakih je nelagodje prešlo, porušil se je samo načeti del hiše, ki ga že nekaj časa niso uporabljali, na drugi strani, ki je preživela neurje, se ni spremenilo skoraj nič, le kakšna nova razpoka se je kot pajkova nit zarisala po zidu. V omari je poiskala toplo zimsko srajco in že precej zdelano rjuho, ki jo je natrgala za plenice in trakove. Hitela je, saj je med prašičjim kruljenjem in cviljenjem razločila posamične krike porodnice. Za vse na svetu ne bi hotela zamuditi otrokovega prihoda. Sprijaznjena s tem, da ne bo imela svojih otrok – trikrat je bila noseča, a je plod vedno odmrl – je oboževala druge.

Pri vratih je skoraj trčila ob Štefanijo. Starka je bila do nje manj sovražna kot do drugih Knapov, morda se ji je smilila zaradi neuresničenega materinstva, lahko da se ji je prikupila, ker se je uprla očetu, mimo njegove volje vzela rudarja in odšla v dolino. Zofija jo je odpeljala k svinjaku, kjer je Štefanija takoj prevzela poveljevanje. Porod se je že bližal koncu, otrok je neustavljivo silil ven, kot da bi tudi on, tako kot vse številnejši radovedneži, ki se jim je mudilo mimo, hotel videti podrto cerkev, jasno znamenje, da je Bog v Podgorju dokončno izgubil boj s hudičem, predal svojo trdnjavo in se ponižan umaknil.

Fantek, ki bo šele mesec kasneje pri krstu dobil ime Matija, je bil precej modrikast in pokrit s plahtami belkastih oblog. Štefanija je jokajočega dojenčka prepustila ženskama, z ukrivljenim kazalcem mu je s kože postrgala le nekaj mazi. Ob nerazumljivem žlobudranju je z njim po Terezijinem obrazu, trebuhu in stegnih risala čačke. Zofija si je dala opraviti z dojenčkom, Terezija in njena soseda pa sta z nemim spoštovanjem sledili zagovarjanju, ki se je vleklo, dokler val zadnjih krčev ni naplavil še posteljice. Štefanija jo je poznavalsko razvlekla in si jo ogledala, nato pa vrgla svinji, ki je hlastno planila po njej.

Zofiji je vzela otroka, zavitega v zimsko srajco, in jo skupaj s sosedo poslala ven. Dolgo in natančno si je ogledovala otroka in pri tem zmajevala z glavo, zato se je zaskrbljena Terezija prevalila na bok in se nagnila proti njima. Takoj je opazila nenavadno velike ušesne mečice, ki so visele kot petelinji podbradek. Štefanija je zamahnila z roko, da je to nepomembno, njej niso bile všeč otrokove oči, nenavadno svetle, modrikasto sive barve. Nekaj tujega je v njih, je razpredala, kar te zmrazi do kosti. Tereziji je ukazala, naj vsako oko trikrat oblizne in vselej izpljune slino, sama pa je medtem slovesno izgovarjala skrivnostne zarotitve.«

Roman Rozina


Roman Rozina (7. 5. 1960) živi v Orehovici pri Izlakah. Osnovno šolo je obiskoval na Izlakah, gimnazijo v Trbovljah, v Ljubljani pa je končal študij novinarstva (1984). Zaposlil se je pri lokalnem časopisu v Zagorju, zatem delal na nacionalni televiziji, bil samostojni novinar, delal na razvojni agenciji, zdaj pa je samostojni književnik.

Od leta 1997 se ukvarja s publicistiko, ki je povezana z zasavsko sedanjostjo in preteklostjo. Napisal je kakšnih trideset tovrstnih del. Z leposlovjem se je začel ukvarjati pozno. Za kratke zgodbe je prejel nekaj nagrad, prva je bila nagrada revije Sodobnost (2009). Za romane je prejel modro ptico (2014) in bil dvakrat nominiran za nagrado kresnik (2011, 2017).

Njegovi romani so: Štiri Sneguljčice in Palček (2008), Galerija na izviru Sončne ulice (2008), Štirje v vrsti (2012), Županski kandidat Gams (2014), Zločin in ljubezen (2016), Kratke zgodbe: Relativnosten triptih z vrtnico (2010), Šumijo besede domače (2011), Kolo sreče (2018) in Po cipresah diši (2019).