V februarju, mesecu kulture, so tudi v Zasavju izpostavili nekaj izjemnih ljudi, ki se tako drugače ukvarjajo s kulturo. Mi smo za sogovornika izbrali Zorana Pozniča, ki je bil v zadnjem času najbolj izpostavljen zasavski kulturnik. Kot direktor Delavskega doma Trbovlje je ta hram kulture postavil na zemljevid Slovenije in sveta, bil je minister za kulturo v Šarčevi vladi, dela na različnih pomembnih slovenskih in evropskih multimedijskih projektih, v Zasavju pa je lani vzbujal največ pozornosti z ustvarjanjem monumentalnega kipa Rudar – Prometej.
Pred letom dni ste bili kot minister za kulturo zelo izpostavljeni. Kaj počnete sedaj?
Trenutno imam kar nekaj železja v ognju, delam na več projektih, ki so povezani med seboj. Recimo, vpet sem v delo Zveze društev likovnih umetnikov Slovenije, pripravljamo ustanovitev agencije za varovanje kolektivnih avtorskih pravic vizualnih umetnikov. Sodelujem pa tudi pri čisto konkretnih projektih oplemenitenja različnih institucij v Sloveniji s principom virtualne in še kakšne druge prezentacije njihovih vsebin. Imam pa tudi nekaj čisto konkretnih kiparskih naročil, kjer je potrebno variti, malo tolči kamenje in kiparsko ustvarjati.
Najbolj prepoznaven lanski projekt v Zasavju je bilo oblikovanje gigantskega kipa Rudarja – Prometeja v Trbovljah. Kako je zdaj s tem projektom, kdaj bo otvoritev te kiparske stvaritve?
Rudar – Prometej je že kar nekaj časa tik pred zdajci, čakamo da se ukrepi zaradi koronavirusa sprostijo. Priti moramo v zeleno fazo, če hočemo, da bo otvoritev kipa takšna manifestacija, verjetno celo večdnevna, kot si jo takšen pomnik našim dolinam v resnici zasluži. Ravno v teh dneh, ko se pogovarjava, uravnavamo in planiramo še zadnje dejavnosti okrog ureditve prostora. Potrebno je osmisliti dostop do Prometeja. Prva ideja je bila, da dostopa sploh ne bo, ampak v tem času, odkar Prometej že stoji, se je pokazalo, da je ljudem nekako nujno omogočiti varen in primeren dostop do ploščadi, kjer stoji Rudar Prometej. Tudi zaradi tega, ker bo z urejeno platformo nastal prostor, ki vsekakor nudi najbolj celovit in najlepši pogled na Trbovlje.
Ste kot kipar zadovoljni z kipom? S celim projektom?
S celim projektom seveda ja, s samim kipom, pa kot vsak kipar, seveda ne. Zdaj, ko ga gledam z vseh strani, vsak dan posebej, vem kaj bi bilo potrebno še postoriti, da bi bil boljši, odločnejši, da bi bolj nagovarjal. Ampak, v resnici se takšne stvari vedno izvajajo in izvedejo po principu umetnosti možnega. Potrebni so še drobni popravki, ker je prišlo med prevozom in montažo do drobnih poškodb, tako, da nas čaka še dva dni dela. V roko mu je potrebno umestiti še rudarsko svetilko, kalibrirati laserski žarek, nastaviti osvetlitev, »zašvasati« še nekaj plošč, ki so se med prevozom odtrgale.
Srce pa še manjka, kajne?
Srce sem hotel posebej omeniti. Res je, čisto na koncu bomo kipu dodali tudi njegovo srce iz premoga Marjetke Hribar, ki bo dokončno osmislilo življenje našega Rudarja Prometeja 
tudi v bodočnosti. Kot sem prej začel, zelo pa sem na nek način ponosen in vesel, da je vse to, kar se je dogajalo v pol leta, res plod skupnega napora. Ne samo zasavskega gospodarstva, ampak vseh posameznikov, ki so na takšen ali drugačen način prispevali ali sredstva ali dobro voljo, da prihaja zdaj do končnega in uspešnega zaključka tega gromozanskega projekta, za katerega moram pristavit, da ni nastal niti z evrom državne pomoči. Seveda pa z dobro voljo, če lahko tako rečem, trboveljske občine, predvsem pa trboveljskega in zasavskega gospodarstva. To je tisto, kar je zlata vredno. Denarja sicer še ni dovolj, zbiramo še zadnja sredstva, imamo obljubljene še zadnje evre, ki bodo šli v končno ureditev prostora, v zasaditev travnate površine, v zaščito brežine in seveda v izgradnjo stopnišča, poti do platforme.
Kaj bo pomenil Rudar Prometej za Trbovlje?
Želim si, da bi v resnici pomenil točko ponosa, ne samo nostalgije, ne samo reminiscence na pretekle čase, na naše prednike, ampak prostor, ki bo z vseh strani z naših dolin omogočil in pomagal pri izgradnji nove samozavesti. Ker bodo samo takšne skupnosti napredovale v 21. stoletju, torej skupnosti, ki znajo upoštevati svojo preteklost, ki znajo iz nje potegnit tisto, kar je najboljše. In tega je v naših dolinah vsekakor veliko. Zdaj govorim o empatiji, govorim o socialnem čutu, govorim o skupnosti, govorim o tistem, čemur mi, Zasavci, rečemo kumaratšaft. In če so to obeti za družbo 21. stoletja, postindustrijsko informacijsko družbo prihodnosti, smo lahko v tej zmedi, ki je v tem vmesnem času, na začetku 21. stoletja, prisotna, veliko bolj uspešni, kot smo.
Potem, ko je bila razpuščena Šarčeva vlada, če tako rečem, se je veliko ugibalo, kakšna bo vaša politična usoda. Ste imeli kaj zanimivih ponudb za delo oz. projekte?
Seveda, teh ponudb je bilo kar nekaj z raznih strani, vendar sem se nekako v kratkem času intimno odločil, da je zdaj napočil čas, da se posvetim tistemu, čemur se že hudičevo dolgo nisem. To je mojemu osnovnemu poklicu kiparja v vseh svojih formah in oblikah, tudi novomedijskih. Tako, da sedaj ubiram čisto svojo pot in mislim, da je prav tako.
Se ukvarjate s kakšnimi čisto konkretnimi projekti, katerimi?
Ravnokar sem zaključil izdelavo portretne plastike, biste Alojza Rebule, slovenskega filozofa in misleca, pisatelja. Sedaj v studiu, delavnici, v Celju pripravljamo vse potrebno, da kip odlijemo in upam, da ga potem nekje na poletje svečano otvorimo v Loki pri Zidanem Mostu, kjer je Rebula preživel zadnja leta. Pripravljam se tudi na izdelavo kipa, plastike Tončke Čeč, ki naj bi ozaljšala in na nek način osmislila prenovljen zadružni dom na Kleku. Polno je takšnih drobnih stvari. So pa tudi velike, ki zahtevajo veliko več pozornosti, časa, energije. Kot je npr. projekt, ki ga začenjamo izvajati v Arboretumu Volčji Potok, projekt, ki bo prvi v Sloveniji predstavil na prvi pogled drobno stvarco, kot je vrtnica, na čisto drugačen, virtualen način. V Arboretumu imajo eno najboljših, največjih evropskih zbirk vrtnic. Na žalost pa vrtnice cvetijo par tednov v letu, naš projekt bo omogočil globlji vpogled v princip, kaj nam vrtnica pomeni in mislim da bo zelo odmevno in zelo zanimivo.
Slovenska kultura je v časih korona krize kar v precejšnjih težavah. Kako vi gledate na dogajanje okrog korone in kulture?
Ni samo kultura v težavah, v težavah je celotna družba. Ne samo slovenska, lahko bi rekel, da celotna zahodna civilizacija. In seveda se vse te stvari, ves ta krizni mehanizem, ki upravlja s celotno družbo, odraža še posebej na kulturnem področju, in še posebej na tako majhnem prostoru, kot je slovenski. Ker v resnici vsak vsakega pozna, vsi vlečemo za seboj neke repe in svojo zgodovino. In epidemije je vse to še bolj izpostavila. Meni to ni nič presenetljivega, upam samo, da kot družba ne zmrznemo ali pa da ne pademo na temno stran zgodovine. Saj veste, tisti, ki ne pozna zgodovine, je obsojen, da jo ponavlja. Mogoče je zdaj tudi pravi čas, da, ne samo na področju kulture, kot družba potegnemo pametne zaključke, kaj si sploh želimo, kakšna naj bi bila naša prihodnost. Še najbolj pa, kako naj do te vzdržne prihodnosti, za nas, za naše otroke, za naš narod v, končni fazi, kako naj do te vzdržne prihodnosti sploh pridemo. Ne na najbolj neboleč način, ampak na najmanj boleč, z največjo vključenostjo, s sonaravnim razvojem, z vsem tistim, kar v resnici pritiče odprti družbi v 21. stoletju.
Kaj pa v Zasavju, se tudi v Zasavju lotevate kakšnih novih stvari?
V Zasavju trenutno niti ne, druge stvari, okrog katerih sva govorila, so tako obsegajoče, da ne puščajo veliko časa za kakšne druge izzive. Pripravljamo pa določene stvari, ki bodo kmalu prišle v javnost in bodo, vsaj upam, dobro sprejete. Vsekakor bodo pomenile preboj na področju podajanja kulturne, industrijske, snovne in nesnovne dediščine in pomenile na nek način začetek novega sodelovanja med zasavskimi občinami.
Vemo, da je takšen Delavski dom v Trbovljah, kot je danes, plod vašega vodenja. Vas še zanese vanj?
O seveda, na vljudnostni obisk, na kavo, grem rade volje. Tako, da malo spremljam, kaj počnejo. Res je korona malo zaustavila nekatera dogajanja, ampak mislim, da z velikimi koraki grabijo naprej. So še vedno tisti svetilnik, za katerega so bili predvideni, seveda jih pa tudi v bodočnosti čaka veliko dela. Razmere se spreminjajo sproti in potrebno se je konstantno prilagajati in iskati poti naprej v nove projekte, nove vsebine … Za DDT me nič ne skrbi, saj je v dobrih rokah.
Za konec – kaj vam pomeni kultura in pa recimo februar, ki ga imenujemo mesec kulture, s kulturnim praznikom vred?
V teh norih časih je naš praznik čas za razmislek, čas za refleksijo, za to, da se lahko vsak posameznik zagleda vase in se povpraša, kaj je pa on postoril na tem področju, kaj vsi skupaj delamo na tem, da bi živeli v boljši, znosnejši družbi. Kultura namreč ni samo Prešernova Zdravljica ali Ciuhova slika, ampak je v resnici način, kako živimo. Kultura je vse tisto, kar nam ni položeno v zibelko, vse, kar so nas učile naše matere, kar nas je učilo naše socialno okolje, vsa znanja in vedenja, vse, kar sami pridobimo skozi naše življenje. Učenje strpnosti, principa sodelovanja, empatije, socialnega čuta in vsega tistega, kar dela človeka vrednega svojega imena. Prešernov dan mi je izredno všeč, zadovoljen sem, da imamo kot edini na svetu takšen praznik, in vidim, da pušča in je pustil globoke korenine. Da, to je čas za razmislek, za kontemplacijo o tem, kako naprej, kaj postoriti, zato kako živeti.
Marko Planinc
Foto: arhiv Savus
