Tokrat smo z Zasavskih pet klepetali o slovenskem filmu. Kateri je njihov najljubši slovenski film? Kakšno je njihovo mnenje o slovenskem filmu nasploh? Kaj ga dela boljšega, kaj slabšega (če kaj) od hollywoodskih filmov, po katerih posega večina?

Goran Ajtič, filmski režiser in scenarist, Zagorje

Praktično lahko trdimo, da je film pri nas na sceni že ves čas, a vendar se meni osebno zdi, da je bil nekako najmočnejši oziroma da je svoj zenit dosegel v 60. in 70. letih dvajsetega stoletja; za to obdobje bi lahko trdili celo, da je bil slovenski film na nek način v koraku z evropskim. K nam je prodrl predvsem vpliv češkega novega vala, v filmih se je pojavljala tudi psihedelika in nasploh je bil zelo odprtega duha; tak lep primer so denimo filmi režiserja Boštjana Hladnika, ki je takrat ustvaril svoje največje mojstrovine. Obenem so bila 60. (in še prej 50.) leta tudi obdobje, ko so pri nas posneli vse največje klasike, recimo trilogijo filmov o Kekcu, pa denimo filma Vesna in Ne čakaj na maj.

Velika večina filmov takrat se je dejansko ustvarjala pod vplivom novovalovske scene, med drugim sta delovala v našem prostoru celo dva češka režiserja, František Čap (avtor že omenjenih dveh filmov Vesna in Ne čakaj na maj) ter Václav Hudeček (avtor kultne serije Dekameron). Francoski novi val v Evropi je denimo navdahnil Veliko Britanijo in Češko, češki novi val slovensko, in tako smo takrat dejansko prejeli – poleg znanja domačih mojstrov, seveda – tudi nekaj prijemov evropskega načina režiranja.

Zato ne preseneča dejstvo, da je bil slovenski film v tistem obdobju v svoji zlati dobi.

Od 80. let pa vse do pred kratkim je bila scena vidno šibkejša kot v tistih časih, pa vendar se mi zdi, da se zadnja leta slovenski film spet razvija, zahvaljujoč tudi novemu, mlademu kadru, ki prispeva nove, inovativne ideje – gre tako za scenariste kot za režiserje, pa seveda tudi za kvalitetne festivale.

Kljub vsemu se bo moral film pri nas še precej potruditi, če želi v korak denimo s skandinavsko, nemško, špansko ali britansko produkcijo, ker navsezadnje v teh državah obstaja starejša filmska tradicija (s primernimi akademijami), ki nudi pestro paleto žanrov, medtem ko je bilo pri nas tematike oziroma žanrov večkrat le za »odtenek« (predvsem smo snemali komedije ali socialne drame, torej dve skrajnosti). Primerjava s hollywoodskimi filmi, ki so zadnja leta pod nivojem, saj nudijo le še plastiko in efekte, pa ni preveč na mestu, lahko bi trdili, da je naš film v marsičem kvalitetnejši, vsekakor po tematski in vsebinski plati.

Meni osebno sta med slovenskimi filmi zelo blizu Hladnikov Ples v dežju in pa prvi iz trilogije o Kekcu; kar se tiče novejših, pa vsekakor triler Pokrajina št. 2. Težko bi si izbral enega samega in edinega, ker je navsezadnje veliko kvalitetnih in zanimivih.

Karmen Cestnik, direktorica Kulturnega centra Delavski dom Zagorje

Imam kar nekaj zelo ljubih slovenskih filmov. Le-teh se spominjam iz otroštva. Vsi trije Kekci, Ne joči, Peter, To so gadi, Vesna … Vse te filme sem si z veseljem ogledala večkrat in tudi še zdaj me pritegnejo. Vmesno obdobje je bilo, kar se slovenske produkcije tiče, za moj okus bolj borno. Mislim, da zadnja leta malce napredujemo glede tega, vendar se mi zdijo nekateri filmi, ki so dosegali največjo gledanost v naših kinodvoranah, slabi in ne pomenijo nekih presežkov.

V Delavskem domu Zagorje veliko pozornosti namenjamo slovenski produkciji in slovenskim filmom, v koliko le je ponudba le-teh, saj se trudimo, da smo aktualni tudi na tem področju. V zadnjem obdobju je bilo veliko zanimanja za film Košarkar naj bo 2 in film Preboj. Lahko rečem, da je bila dvorana pri obeh filmih polna. Kar pomeni, da zanimanje za slovenske filme zagotovo obstaja.

Deja Hauptman, umetnica in lastnica znamke Fina glina, Trbovlje

Distorzija je bil eden prvih slovenskih filmov, ki sem jih gledala. Bilo je v mojih najstniških letih in temu primerna je bila tudi vsebina filma, zato mi je najbrž tako ostal v spominu. Kasneje je sledil seveda tudi slavni Outsider, nato Tu pa tam itd. Tudi zdaj skušam nekoliko slediti in sproti pogledati kakšen slovenski film. Med zadnjimi sem si ogledala filme Izbrisana, Razredni sovražnik, Posledice, Pojdi z mano, pa še kakšnega bi se spomnila.

Všeč mi je, da so vsebine bolj realistične od tistih hollywoodskih, predvsem bolj »človeške«. Posledično je potem vse bolj v temačnem in dramatičnem kontekstu. Velikokrat slišim kritike na to, da so slovenski filmi »zamorjeni«. Meni se vseeno zdi primerno, da se izpostavlja problematika družbe, človeka, sistema, države…

Tudi starejši filmi so mi všeč, tako primerjava življenja nekoč in danes kot tudi način snemanja filmov ter opreme včasih in zdaj.

Vsekakor mislim, da naši filmi niso zanemarljivi in so povečini vredni ogleda. Konec koncev ravno tiste najbolj »žalostne« in dramatične situacije človeka največkrat privedejo do drugačnega razmišljanja ter poglabljanja vase ter okolico.

Jon Tavčar, zmagovalec The Brain-Computer Interface Designers Hackathona, Litija (dijak STPŠ)

Na to vprašanje žal ne morem odgovoriti tako kot na prejšnja. Ne gledam tako veliko filmov, posledično ne vidim veliko slovenskih. Ljudje bi me verjetno čudno gledali, če ji povem, da nisem gledal tistih zelo popularnih, kot so na primer Maščevalci. Edina slovenska filma, ki sem jih gledal in so mi všeč, sta Moj ata socialistični kulak ter Na svoji zemlji. Ne bi znal primerjati kvalitete slovenskih ter hollywoodskih filmov. Rad bi gledal aktualne, zgodovinske ter fantazijske, zato sta mi všeč prejšnja dva navedena filma.

Špela Vodlan, dr. vet. med., lastnica veterinarske ambulante Animalia, Zagorje

Tole je pa najtežje vprašanje do zdaj. Moja simpatija do slovenskih filmov se je zaključila pri Kekcu. Potem so prišli še Sreča na vrvici, Čisto pravi gusar in Poletje v školjki. No, v spominu sta mi ostala še Kajmak in marmelada in Jebiga. Ti so bili všečni, ampak se mi zdi, da jih ne moremo vrednotiti kot slovenske filme, ampak imajo velik vpliv Jugo kulture. Babica gre na jug, Petelinji zajtrk … to mi pa ni šlo po grlu. Mogoče je trg za slovenske igralce premajhen in jih »ponucamo« povsod, kjer gre, potem pa imaš občutek, kot, da gledaš odrsko igro, ne pa film. Verjetno pa temu niso krivi igralci. Ali pač. Gremo mi po svoje pa sploh ne bom komentirala. »Poden.« Sem pa fanica Mitje Okorna, ki ustvarja na Poljskem. Itak.