petek, 7 februarja, 2025

Iz te kategorije

Zasavskih 5 – prvomajski prazniki

V majsko zasedbo Zasavskih pet smo povabili pisano paleto Zasavk in Zasavcev.

Za prvo majsko soboto se nismo mogli ogniti prvomajskim praznikom. Zato smo zastavili naši zasavski peterici nekaj vprašanj, povezanih s prvomajskimi prazniki.

Prvi maj in praznovanje je letos povsem drugačno, kot v preteklosti. Kakšnega praznovanja se najraje spominjate? Ste pri njih (kresovi, budnice, zborovanja) aktivno sodelovali? Vam 1. maj sploh kaj pomeni? Kaj, menite, pomenijo prvomajski prazniki Zasavcem? Kako boste preživeli letošnjega?

Janez Malovrh, upokojeni direktor Cementarne, bivši župan Trbovelj, predsednik DU Trbovlje:

Malovrhom je 1. maj veliko pomenil. Moj stari oče Karl je bil znan po svojem delovanju pred vojno v delavskem gibanju, posebej aktiven je bil v Konzumnem društvu. Bil je tudi prvi »levi« župan v Sloveniji leta 1934. Moja starša sta bila oba v partizanih, tako da so bili vsi delavski prazniki pri nas zelo spoštovani. Sam aktivno nisem sodeloval v proslavah, sem jih pa doživljal predvsem ob aktivnosti očeta Viktorja, ki je vodil moški pevski zbor, kasneje tudi Rudarsko delavsko godbo Hrastnik. Tako sem priprave na raznorazne proslave sodoživljal.

Seveda se spominjam vsakoletne budnice, ki jo je v Hrastniku priredila Rudarska godba na pihala. Kresov je bilo po Hrastniku kar nekaj. Spomnim se kresovanja na travniku nad Konzumom, kjer smo otroci izpod »Slepčka« ali gostilne Zavrašek, kjer sem se med drugim tudi rodil, veselo noreli okrog kresa.

Meni 1. maj veliko pomeni in ga kot boj za pravice delavcev tudi zelo spoštujem. Mislim, da je v »rdečem« Zasavju še vedno zelo cenjen in ga Zasavci s spoštovanjem njegovega pomena in nastanka tudi praznujemo. Letos bom 1. maj praznoval v osami, morda pa se ob sproščenem prehodu med občinami oglasi tudi sin Janez z družino.


Maja Petan Majcen, ravnateljica Vrtca Hrastnik:

Prve asociacije ob misli na prvi maj: plapolanje zastav, kresovi in rdeči nageljni. V otroštvu smo se z družinami množično odpravljali na Kal, kjer je na terasi planinskega doma igrala rudarska godba na pihala. Po planini se je razlegal vrišč otrok, igrali smo badminton, se žogali, vse naokoli so ljudje sedeli na odejah, se družili, tudi pikniki so bili del praznovanja prvega maja.

Moji najlepši spomini na kresovanja segajo v mladostniška leta, ko smo mladinci KS Prapretno kar sami »vlekli« na kup drevje iz gozdov. Priprave na kresovanje so tekle skoraj cel mesec, saj smo dobesedno tekmovali z drugimi KS, v kateri bo postavljen najvišji kres. Kar nekajkrat smo bili »zmagovalci«! Fantje so pokali s karbidom, dekleta smo si ob tem zatiskala ušesa. Peli smo, plesali … Vonj po šmarnicah mi še dandanes obudi prijetne spomine na tiste čase.

Ob misli na prvi maj mi vedno malce vzdrhti srce, ker obožujem naravo, z vsemi čuti doživljam vso intenzivno zelenje in cvetje, ki ga prinaša aprilsko-majski čas. Veselim se prostih dni, trenutkov, ki jih preživim s svojimi dragimi in uživanja v naravi. Mogoče moje doživljanje ni toliko vezano na dotični dan, kot na prihajajoči čas – toplejši, daljši dnevi, sonce … Vse to mi daje dodatno energijo.

Praznik dela smo v naši družini vedno povezovali tudi z dnevom OF oz. po novem z Dnevom upora proti okupatorju. Naša mama in očka (stara starša) sta temu prazniku dajala velik pomen, saj sta se oba borila za svobodo in živela v težkem času po drugi svetovni vojni. Cenila sta vrednote, kot so: zdravje, mir, svoboda, enotnost, poštenost, tovarištvo, prijateljstvo in jih skupaj z mojimi starši privzgojila tudi nama z bratom. Vsako leto bolj se zavedam, da je treba vsak dan znova ceniti vse, kar se mlajšim generacijam danes zdi samoumevno, npr.: prosti dnevi, topla postelja, polne police v trgovinah…

Del tradicije je še vedno v nas in živi, vsaj jaz tako čutim. Vsakoletni množični obiski planinskih postojank v tem času, rdeči nageljni tu in tam, zvok harmonike, godbe na pihala … Res pa je, da se mlajše generacije tovrstnih srečanj ne udeležujejo več.

Letošnji prvomajski prazniki bodo posebej zapisani v zgodovino, saj so izredni ukrepi v zvezi z epidemijo preprečili množična tovrstna srečanja in prekinili tradicijo. Ostale so le še v vetru plapolajoče zastave in prosti dnevi, ki jih bodo ljudje preživeli po svoje. Upam, želim in verjamem, da se bodo druženja odvijala vsaj virtualno in bomo, ko vse to mine, spet obudili staro tradicijo na klasičen način. Mislim, da smo se v tem času še posebej zavedeli, kako hitro se lahko »svet ustavi« in se v hipu vse spremeni, celo do takšne mere, da so nam lahko kratene celo osnovne pravice.

Moj letošnji prvi maj bo tak, kot vsaka običajna sobota in nedelja skozi vse leto. Daljši sprehod skozi gozd v moji vasi, vsakdanja opravila okoli hiše, druženje z družino na terasi. Mogoče peš na Kal? Nič posebnega. Naši mami bom tudi letos na grob odnesla rdeče nageljne in vsem mojim tam povedala, da nič več ni, kot je bilo nekoč. V mislih bom objela vse, ki jih ne morem zares!


Mitja Tori, samostojni podjetnik, basist skupin Orlek in Flora & Paris:

Način praznovanja se je zame z leti zelo spreminjal. V otroških letih, se spomnim, smo s prijatelji vsako leto postavili in zakurili kres. Zraven so prišli tudi naši starši, tako da je bilo vedno kar živahno. Ker smo bili skoraj vsi tudi glasbeniki, smo tudi igrali. Spomnim se, da je oče postavil ozvočenje, pripeljal orgle, katere smo imeli v dnevni sobi, takšne ta velike, katere je igral brat Jure, sam pa sem igral trobento in bas kitaro. Imel sem zelo velik bas ojačevalec. Na ta kresovanja me vežejo najlepši spomini.

Ko sem začel igrati pri »plehmuski« (Pihalni orkester Zagorje ob Savi, kasneje Pihalni Orkester SVEA Zagorje), sem moral 1. maja vstati zgodaj, potem pa smo šli igrati. Budnico smo igrali od Izlak, Kisovca, Zagorja, do Kotredeža. Zaključili pa smo na Plešah.

Sam pomen praznika v otroških letih ni bil drugega kot to, da smo se s prijatelji ob kresu lepo imeli in drugi dan ni bilo pouka v šoli. Zdaj pa podobno, da gremo lahko z družino na morje za nekaj dni. Največkrat je tako, da imamo koncert 30. aprila za kres, potem pa gremo drugi dan na morje.

Zasavcem verjetno praznik pomeni veliko, konec koncev je to praznik dela in je nekako posvečen vsem, ki delamo. Ne samo v Zasavju in Sloveniji, ampak v velikem delu sveta. Letošnji 1. maj preživljamo doma, kot verjetno večina Slovencev.


Irena Ule, kmetica, predsednica Zveze kmetic Slovenije:

Žal je tako, da letos skoraj ni opaziti, da je praznik. Kresovanje je bilo včasih res zakon. Še lepši so bili trenutki, ko smo s prijatelji pripravljali in delali kres. Kresovanja so trajala do jutranjih ur, ob zvokih harmonike sosedovega Franclja smo prepeli veliko slovenskih narodnih in tudi narodno-zabavnih … Sem delaven človek, zato spoštujem ta dan. Praznujem ga običajno delavno, če je lepo vreme, narava kar vabi. Glede na to, da je za Zasavje znano iz zgodovine, da so to »Rdeči revirji«, verjamem, da večini praznik dela veliko pomeni. Danes je sicer ta pomen mogoče manjši, kar pa ni prav! Tudi letos načrtujem delovni dan. Upam, da bo vreme primerno, za vrt. Sicer pa bom že kaj našla za postoriti tudi v hiši.

Marko Zaletel, samostojni podjetnik, predsednik PGD Trbovlje-mesto in Društva radiomaterjev Trbovlje:

Prvi maj mi med prazniki največ pomeni. To je praznik, ob katerem se vsako leto srečamo z družino, sorodniki in prijatelji ter se skupaj poveselimo. V mladosti sem 1. maj praznoval na kresovanju na Kipah v Trbovljah, sedaj pa že nekaj let organiziramo lasten kres in druženje s sorodniki in prijatelji na Zgornjem Prhovcu, kjer imamo vikend. Priprave potekajo že nekaj dni prej, saj je potrebno pripraviti prostor za praznovanje, pokositi travo, pripraviti kres, samo praznovanje pa se nato zavleče pozno v noč, še naslednja dva dni pa potem izkoristimo za druženje. To je tudi edini praznik, ob katerem si res vzamem prosto tudi od vseh aktivnosti, povezanih z gasilstvom – na ta praznik nisem nikoli dežuren. Verjamem, da je vse to povezano s tem, da ima ta praznik, še posebej v Zasavju, svojo zgodovino, in da se tudi po vseh teh letih ravno v naših krajih še vedno zavedamo borbe za pravice delavcev in revolucionarnega načina razmišljanja na splošno.

Letošnji 1. maj pa bi bil za nas, trboveljske gasilce, še posebej zanimiv, če nam ne bi ponagajal korona virus. Z Občino Trbovlje smo se dogovorili, da bi letos za organizacijo kresovanja na Kipah in za postavitev kresa poskrbeli v gasilskem društvu PGD Trbovlje-mesto. Vsi člani smo se tega dogodka res zelo veselili; že pred začetkom karantene smo imeli dogovorjeno glede strežbe pijače, hrane, varovanja, WC-jev, dogovorjeni smo bili, kje bi dobili les za kres … No, kot sem že napisal, korona virus nam je letos načrte prekrižal, vendar se že veselimo 1. maja naslednjega leta v upanju, da nam bo tedaj ponujena možnost za organizacijo.

Letošnji 1. maj tako praznujem v družinskem krogu, čeprav je to praznik dela, pa ga bom vseeno poskusil dobro izkoristiti in pokositi travo okoli hiše ter postoriti kaj v vrtu. Preostanek dneva pa bom preživel s prijatelji gasilci, saj nas vsak dan v gasilskem domu čaka kar nekaj rednih opravil, popravil opreme, prosti dan je pametno izkoristiti tudi za kakšna administrativna opravila. Tudi sicer trboveljski gasilci že skoraj dva meseca, poleg rednih nalog, izvajamo tudi aktivnosti v povezavi s korona virusom – tako vsak dan, skupaj z OZ RK Trbovlje, razvažamo hrano za socialno ogrožene družine, pomagamo pri razvozu hrane Doma upokojencev Franc Salomon Trbovlje za starejše in nepokretne občane, dnevno izvajamo razkuževanje šotorov in kontejnerjev na vstopni točki za testiranje za virus SARS-CoV-2, razkužujemo reševalna vozila in ekipe nujne medicinske pomoči po prevozu oseb, pri katerih se sumi na okužbo z omenjenim virusom. Vsak večer tudi skrbimo za prevoz odvzetih brisov na testiranje v Ljubljano.

Tako bo ta 1. maj zame, kot tudi za vse nas, zagotovo poseben in bo za vedno ostal v spominu.


 

Previous article
Next article

Isti avtor