V junijsko zasedbo Zasavskih pet smo povabili Trboveljčanke in Trboveljčane. Junij je trboveljski mesec, zato smo se odločili za občinsko zasedbo Zasavskih pet. Julija prihajajo Hrastničani, avgusta Zagorjani. Seveda, tudi Hrastničanke in Zagorjanke. 😊

Naši novi peterici smo za prvi teden zastavili nekaj vprašanj, ki so povezana z občinskim praznikom in Trbovljami.: »Prvi junij je občina Trbovlje vzela za svoj praznik v spomin na spopad z Orjuno leta 1924. Praznovanje je letos seveda okrnjeno zaradi koronavirusa. Zanima nas, kako gledate na praznovanja občinskega praznika, se mogoče kakšnega še posebej spominjate? Je razlog za občinskega praznika (Spopad z Orjuno) pravi? Kako se počutite v svojem mestu? Kako se predstavljate, ko ga zapustite? Ste v Sloveniji in svetu Trboveljčanka in Trboveljčan ali vam to ni pomembno?«

Nika Barič, košarkarica, kapetanka slovenske košarkarske reprezentance

Mislim, da je praznovanje občinskega praznika zelo lepa gesta. Želim si, da bi se ta tradicija nadaljevala tudi v prihodnosti.

Sama imam zelo zanimivo življenje, dnevi kar minevajo. V svetu košarke sem že zelo dolgo in konstantno potujem, tako da iskreno nimam v spominu nekega posebnega praznovanja.

Mislim, da je razlog za praznovanje občinskega praznika pravi.

Edini čas, ko sem v Trbovljah, je ponavadi poleti. Večino časa živim v Rusiji. Se je pa seveda vedno lepo vrniti v svoj rojstni kraj, kjer se vedno počutim odlično.

Ko zapuščam Trbovlje, hodim po svetu ponosna kot Trboveljčanka.

Seveda z velikim ponosom rečem, da prihajam iz Trbovelj in svoje prijatelje iz tujine naučim kakšno »našo«, trboveljsko besedo. Kot prvo sigurno našo znamenito kletvico. 😊


Jasna Gabrič, županja občine Trbovlje

Žal je letos zaradi epidemije in virusa praznovanje drugačno, kot je bilo pretekla leta, a zato nič manj pomembno. Podeljeni bosta obe priznanji občine, praznovanje, koncert na prostem pa bomo organizirali v decembru, v kolikor bodo za to pogoji.

V zgodovini Trbovelj se je odvilo precej pomembnih dogodkov in tudi ta leta 1924 je pomemben. Zato menim, da je izbira v preteklosti bila prava oz. verjamem, da dobro preučena in premišljena.

V Trbovljah se počutim dobro in verjamem, da vse več ljudi prepoznava kvaliteto bivanja v Trbovljah. Človek ima vse, kar potrebuje, na dosegu roke; šole, bolnico, knjižnico, ZD, določene ostale javne službe … Nekateri delajo doma, drugi se vozijo izven Zasavja, ampak ali je kje glede tega kaj drugače? Ne poznam mesta, ki ne bi bil v zadnjih 20-ih letih podvržen centralizaciji in gravitaciji h glavnemu mestu. Le da je to bilo pri nas morda težje razumeti, saj smo imeli v preteklosti, v primerjavi z drugimi, doma izjemno veliko delovnih mest zaradi državnih podjetij. A se mi zdi, da to, da so ti časi povsod že mimo, počasi začenjamo razumeti in da se, upam, opazi korak v prihodnost na vseh področjih, ki jih kot občina pokrivamo.

Spomnim se, da sem ob začetku prvega mandata opazila, kako so drugi dojemali na sestankih, srečanjih Trbovlje, ko sem se predstavila od kod prihajam. Dobil si občutek, kot da te obravnavajo s sočutjem, drugi s prezirom, kot da prihajaš iz nezanimivega, neperspektivnega kraja. A se mi zdi, da se to tudi pri drugih ljudeh počasi spreminja. Tako po zaslugi zaposlenih v javnih službah, na občini, kot po zaslugi podjetnikov ter ostalih, ki z dobrimi zgodbami rišejo boljši dan. Vedno sem bila ponosna na kraj, od koder prihajam, in tako bo tudi v prihodnje.


Rok Hvala, študent televizijske režije in glasbenik

Praznovanje občinskega praznika je imelo pri nas vedno poseben pomen. Kot mladim nam je seveda največ pomenil Nohšiht in kasneje še Anduht, kjer smo dobili priložnost v domačem kraju slišati koncerte večjih glasbenih skupin. To sta bila dogodka, ki smo jih zagotovo z veseljem čakali skozi vse leto.

Trbovlje je po mojem mnenju mesto, kjer ljudje odkrito povedo, kaj si mislijo, se ne pustijo vleči za nos in so ponosni, da so tukaj doma. Praznovanje občinskega praznika nam je torej več kot le pisano na kožo.

Sam trenutno sicer zaradi študija oziroma službe ne živim v Trbovljah, se pa tja vedno z veseljem vračam. Upam si trditi, da sem tudi jaz ponosen Trboveljčan.


Jože Kotar, klarinetist, profesor na Akademiji za glasbo Ljubljana, dirigent Delavske godbe Trbovlje

Kot šolar sem 1. junij in Orjuno najprej povezal z imenom Franc Fakin. Žrtev boja s fašističnimi orjunaši, ulica in krajevna skupnost nosita njegovo ime. Sicer sem se takrat večkrat spraševal, kaj so počeli fašisti v Jugoslaviji in to že leta 1924. Kasneje sem nekje prebral, da je bila Orjuna ustanovljena kot obrambna organizacija proti italijanskem iredentizmu. Torej so drezali v vse smeri in iskali sovražnike.

Zelo kmalu sem začel kot godbenik sodelovati na občinskih prvojunijskih proslavah. Upal sem, da bodo kratke, saj smo vedno čakali na pogostitev po končani prireditvi. Nisem pa najbolj razumel, zakaj ni dela prost dan, če je to največji občinski praznik. Naša godba je pogosto sodelovala na domačih proslavah. Našel sem reportažo iz TV Obzornika ob štiridesetletnici praznovanja občinskega praznika. Med godbeniki je bil v prvi vrsti tudi naš dolgoletni član, ki je žal preminil ravno pred nekaj dnevi. Prepričan sem, da je bil ponosen, ko je bogatil praznične prireditve. V zadnjem obdobju se spominjam proslave, ko je Prvojunijsko nagrado prejel moj šahovski učitelj Franci Kotnik. Žal smo tudi njega izgubili v letošnjem letu. Zaradi ukrepov v zvezi z obvladovanjem korona virusa, se mi od »tovariša« ni uspelo dostojno posloviti, nisem imel možnosti udeležiti se njegovega pogreba.

Zaradi posledic epidemije bo okrnjena tudi letošnja proslava, potekala bo na prostem. Mogoče pa okrnjena ni pravi izraz. Srečo imamo, da je naš praznik tako rekoč poleti, zato si lahko privoščimo razkošje, da nam ni treba sedeti v zaprti dvorani.

Seveda ne smem pozabiti povork z našo Godbo, ki poteka od mestnega parka do Delavskega doma. Na cilj vedno pridemo zadihani, paziti pa moramo, da ne pohodimo kakšno mažoretko, ki pred nami s precej krajšimi koraki spretno vrti palico. Tradicionalno na dve ali tri leta priredimo srečanje godb, povabimo dva ali tri pihalne orkestre iz drugih slovenskih občin ali tudi izven meja.

V Trbovlje prek Trojan (nazaj v prestolnico se vračam po zasavski cesti) pridem skoraj vsak teden. Na obisk k staršem ali na vajo pleharjev, večkrat oboje hkrati. Vedno se z veseljem peljem domov v Trbovlje. Le včasih se vračam bolj slabe volje, če je recimo zasedba na vaji bolj slaba. Vsi, ki me poznajo in srečujejo, vedo in slišijo, od kod prihajam. Občasno me kdo naslovi bolj na široko ali pa celo zgreši, vendar zadevo zelo hitro uredimo in razjasnimo.

Ko smo že pri Orjuni, imamo res zanimivo obeležje za občinski praznik. Prav je, da tako ostane tudi naprej.


Karel Vukovič, upokojenec, nekdanji direktor Rudarsko energetskega kombinata Edvard Kardelj

Osebno sem ponosen na svoje rojstno mesto, imam ga rad in vedno sem bil, po svojih močeh, in bom pripravljen pomagati, da se ljudje v njem počutimo čim boljše. Pogled nazaj nam pove, da ima Zasavje kratko zgodovinsko dobo, toda s pridobivanjem premoga so prišli ljudje iz vseh strani. S bogatimi izkušnjami in znanjem ter težkim življenjem in trdim delom v rudniku in industriji se je s časom ustvarila posebna mentaliteta prebivalstva. Danes jo imenujemo »rudarska tradicija«, ki je še vedno v veliki meri živa med prebivalstvom.

Zato je občinski praznik na dan spopada z Orjuno pravi datum. Tudi kasneje: v mnogih stavkah, v času partizanstva in nenazadnje s prvo stavko v socialistični Jugoslaviji (leta 1958) so prebivalci tega kraja dokazovali, da so pripravljeni žrtvovati marsikaj, tudi življenja, za osnovne človeške pravice.

Imam lepe spomine na vrsto občinskih praznikov. V skupni državi smo času primerno za občinske praznike odpirali nove tovarne ali družbene objekte, ki smo jih zgradili tudi s samoprispevkom zaposlenih. Sedaj so drugi časi in tudi proslave so drugačne. V prijetnem spominu imam svečano sejo občinske skupščine leta 1986, ko sem sprejel Prvojunijsko nagrado.

Veliko sem potoval po domovini in svetu, ljudi nisem cenil po tem od kod so, ampak, kakšne človeške lastnosti imajo. Pri tem sem dobil izkušnjo, da je tisto, kar dobivaš od sočloveka pogojeno s tem, kaj ti njemu daješ. Seveda sem se pa rad pohvalil, da sem iz Trbovelj, Zasavja, da je to rudarska regija, ki leži v sredini med Ljubljano in Zagrebom.