Bila je nadarjena deklica. Po štirih letih osnovne šole v Tirni je nižjo gimnazijo uspešno zaključila v Litiji. Do železniške postaje na Savi in nazaj ji ni bilo težko vsak dan ne glede na vremenske razmere pešačiti po strmi stezi. Zatem se je vpisala na novomeško učiteljišče, izkazala se je kot odličnjakinja. Usoda jo je povezala z dva meseca mlajšim stanovskim kolegom Janezom Prestorjem, poročila sta se in nastopila učiteljsko službo v Šentlambertu. Skupaj sta se zapisala med učiteljske legende v tem podeželskem kraju, ki je postal njun dom in kjer sta v življenje priklicala sinova Marka in Blaža.
Tu je bila srečna tako zasebno kot poklicno. Z izjemnim zanosom sta si z možem prizadevala, da bi otrokom vcepila čim več znanja. Dodatno sta se izobraževala, podružnična OŠ v Šentlambertu je postala pojem kakovostne šole v zasavskem, slovenskem in širšem prostoru. Tu so nepozabna leta šolanja doživeli tudi številni osnovnošolci iz mesta. Marsikdo se ju bo s hvaležnostjo spominjal do konca svojih dni. Svoje navdušenje nad poučevanjem in odnosom do skupnosti sta prenesla na naslednice, šolski utrip v Šentlambertu je ostal na zavidanja vredni ravni.
Po upokojitvi sta bila še vedno na voljo za pedagoško pomoč in nasvete, zapisala sta se tudi poslanstvu gibanja za kakovostno staranje. V sklopu društva Srečno Zagorje sta ustanovila skupino Korenine v Šentlambertu, kasneje še Dišeči volčin v Tirni. Članice in člani so poleg druženja spoznavali pozabljene talente in kodrali možgane. Skupini sta bili središče pozitivne življenjske naravnanosti, kar se je odražalo tudi v skupnosti. Prižgala sta luč, da sta se med ljudi razširila svetloba in toplina. Ohranjala sta zvedavost, vedno sta znala izreči spodbudno besedo.
Pred petimi leti se je Janez po hudi bolezni poslovil. Gotovo jo je njegova smrt globoko pretresla, čeprav je vedela za njegovo diagnozo. Nadaljevala je s plemenitim poslanstvom. Vsako jutro je bilo zanjo darilo, sploh ko se je pričela oglašati bolezen. V svoj vrt je vložila veliko energije, rastline so ji predanost vračale z obilnim pridelkom.
Mnogo jih je, ki so ji lahko hvaležni, med njimi ljudje z območja nekdanje skupne domovine, ki so v dobrosrčnem domu Prestorjevih preživele del svojega begunstva. Ta hvaležnost bo trajala in se krepila, čeprav je Božena že vstopila na prostranstva prav posebnega romanja. Daleč je, a hkrati tako blizu, kot bi poslušali ptičje petje ali uživali v čudovitih slikarskih stvaritvah, ki jih je ustvaril njen čopič v zadnjem obdobju njene zemeljske pustolovščine.
Boštjan Grošelj
