petek, 7 februarja, 2025

Iz te kategorije

Roman Rozina: Sto let slepote, 6. del

Samo še nekaj dni nas loči do izida novega romana zagorskega pisatelja in novinarja Romana Rozine. Roman Sto let slepote namreč izide pri založbi Mladinska knjiga 28. oktobra letos. Vsak dan ob 20. uri bomo ekskluzivno objavljali odlomke iz prvega dela njegovega novega romana, ki je pisateljev pogled na sto let življenja v Zasavju. Danes objavljamo šesti del.

»Ignacij je prisedel, povprašal jo je po zdravju in si ogledoval zanemarjen vrt, po katerem je brskalo nekaj kur. V shrambi se vedno kaj najde, se je pohvalila, še nikoli ji ni bilo treba beračiti, ljudje ji izkazujejo hvaležnost, ker jim pomaga, imajo jo radi, prinesejo ji to in ono. Dala si je iztočnico, da se je lahko dotaknila mržnje, ki je že četrt stoletja vztrajala med njo in njegovim očetom Jakobom ter vsem, kar je bilo Knapovo.

Vedel je, da se bo naposlušal očitkov, preden bosta krenila na pot, zato je sam izzval začetek litanij: pozval jo je, naj se podviza, njegova žena bo rodila. Zamahnila je z roko, da ne bo hodila nikamor, kjer je zaželena manj kot ušivi berači in potepuški psi. Naj pusti stare zamere, ji je rekel, saj ne gre za očeta, Terezija potrebuje pomoč. Zarežala je nazaj, da je Knapom tako ali tako vseeno, če katera umre na porodu, tudi njeno Nežo so ubili. Ona bi jo rešila, njo in dvojčka, ker pozna mogočne zarotitve, a so raje klicali zdravnika, ki je najprej ubil otroka in zatem še njo. Je že bilo tako usojeno, je skušal biti Ignacij spravljiv, a je Štefanija znova vzrojila, naj izvoli po babico v dolino in še rudniškega zdravnika naj pripelje, da bo spet mesaril, zakaj je prišel po njo, če je vse samo slepa sreča.

Predahnila sta za kratko, upal je, da je najhuje mimo, da se ji je jeza ohladila in se bosta odpravila, ko mu je zabrusila, da ni prav nič drugačen od svojega očeta. Blago ji je odgovoril, da je bil ob materini smrti star samo pet let, ničesar še ni razumel, ničesar ni mogel storiti. Tudi kasneje ni ničesar storil, je bila zajedljiva, poiščejo jo samo takrat, kadar jo potrebujejo, drugače zanje ne obstaja. Tereziji je pomagala še pri vseh porodih, vsakič je ponudila roko, oni pa so ji vrnili s posmehom, žuganjem, sovraštvom.

Znova sta umolknila. Gledal je kokoši, ki so brskale po vrtu, ničesar več ne bo rekel, je sklenil, ne bo ji dajal povoda za jezave izbruhe. Še prezira ne more skriti, ko si ogleduje njeno hišo in vrt, ga je znova napadla. Ali pričakuje od nje, naložila si je že petinsedemdeseti križ, da bo z rokami prekopavala vrt in plezala po strehi, ki pušča, je rinila vanj. Njegovo obljubo, da ji bo prišel popravit streho, je sprejela s posmehom; dobro ve, da mu ni niti malo mar zanjo, vseeno bi mu bilo, če bi se utapljala v hiši, samo da je on na toplem in suhem. Štefanija je dregnila v svežo rano, spomnila ga je na podrto hišo. Ko je šel od doma, je stala samo še polovica hiše, ji je zabrusil, sit njenih očitkov, zdaj tudi te morda ni več, morda jo je tako kot cerkev odnesel plaz.

Radovednost je starko v trenutku dvignila na noge. Oponesla mu je, da je rojevajočo ženo pustil samo, da brezdelno poseda in kvasi neumnosti, čeprav se mudi pomagat pri porodu.«

Roman Rozina


Roman Rozina (7. 5. 1960) živi v Orehovici pri Izlakah. Osnovno šolo je obiskoval na Izlakah, gimnazijo v Trbovljah, v Ljubljani pa je končal študij novinarstva (1984). Zaposlil se je pri lokalnem časopisu v Zagorju, zatem delal na nacionalni televiziji, bil samostojni novinar, delal na razvojni agenciji, zdaj pa je samostojni književnik.

Od leta 1997 se ukvarja s publicistiko, ki je povezana z zasavsko sedanjostjo in preteklostjo. Napisal je kakšnih trideset tovrstnih del. Z leposlovjem se je začel ukvarjati pozno. Za kratke zgodbe je prejel nekaj nagrad, prva je bila nagrada revije Sodobnost (2009). Za romane je prejel modro ptico (2014) in bil dvakrat nominiran za nagrado kresnik (2011, 2017).

Njegovi romani so: Štiri Sneguljčice in Palček (2008), Galerija na izviru Sončne ulice (2008), Štirje v vrsti (2012), Županski kandidat Gams (2014), Zločin in ljubezen (2016), Kratke zgodbe: Relativnosten triptih z vrtnico (2010), Šumijo besede domače (2011), Kolo sreče (2018) in Po cipresah diši (2019).


 

Previous article
Next article

Isti avtor