Osemindvajsetega oktobra je pri založbi Mladinska knjiga izšel nov roman Sto let slepote zagorskega pisatelja in novinarja Romana Rozine. Vsak dan ob 20. uri ekskluzivno objavljamo odlomke iz prvega dela njegovega novega romana, ki je pisateljev pogled na sto let življenja v Zasavju. Danes objavljamo štiriintrideseti del.
Sirote
»Posedli so v glavnem rovu in začeli malicati, le Ignacij je korakal sem in tja kot ujeta zver v kletki. Naj vendar sede in poje, mu je zaklical France, s svojim nenehnim mendranjem jih spravlja ob živce. Rad bi se malo razhodil, se je zlagal, od čepenja in klečanja je ves mravljinčast. Resda so tisti dan odkopavali premog v tako nizkem rovu, da so morali včasih klečati ali sedeti, drugič celo ležati, a Ignacijevo nervozno prestopanje ni bilo pretegovanje premrlih nog. V njem je vrela jezava nestrpnost, ker je zjutraj v kopalnici slišal pogovor rudarjev, ki sta prihajala iz nočne izmene. Prvi je drugemu pripovedoval, da se je žena nekega rudarja iz nove kolonije preselila k Tistemu, ki je sklatil akrobata. Rudarjev ni poznal, sram pa mu ni dovolil, da bi se razkril in izvedel več.
Roke so vse jutro mehanično vihtele kramp, medtem ko so se v glavi sestavljali scenariji, kako bo šel takoj po službi iskat Tistega, ki je sklatil akrobata in predvsem Terezijo. Pritisnil bo na Zofijo, ona zagotovo ve, kje se skrivata, mora mu povedati, za njegovo ženo gre. Šel bo tja in … In, se je vprašal, jo še hoče nazaj, ko jo je tisto zmene umazalo. Njega bo vsekakor pretolkel kot psa, njo bo odpeljal domov. Ljudje bodo opravljali in se mu posmehovali, ampak sčasoma se vse pozabi. Potrebuje žensko, ne more pričakovati, da bo Zofija v nedogled kuhala in prala zanj, skrbela za njegove otroke. S Terezijo bo veliko trši, kot je bil doslej, znova se je pokazalo, da je dobrota sirota.
Zofija mu bo morala povedati, kje se skrivata, a najbrž bo hotela z njim. Pozna ga, ve, da je vzkipljiv, včasih je že ena sama beseda dovolj in preveč, da mu popustijo zavore. Morda bi bilo še najbolje, če bi oba ubil in potem pokončal še sebe.
Delovodja je znova pozval Ignacija, naj vendarle sede, kmalu bo konec malice. Eden od delovnih tovarišev, preznojen in po obrazu ves zamazan s premogovim prahom, se je zasmejal, da pod zemljo zagotovo ne bo ujel svoje ptičke. Ignacij je bil že ves teden tarča njegovega zbadanja, kot za stavo je klepal šale o pobegli Tereziji. Trudil se jih je preslišati, tudi Zofija mu je svetovala, da bo zoprnežu tako najhitreje vzel veter iz jader, a ta ni in ni odnehal, dražil ga je ob vsaki priložnosti.
Kot bi mu bral misli, ga je zbadljivec nasmejano vprašal, ali se njegova ptička torej še ni vrnila v kletko. Ignaciju je pogled osrepel, s težavo je izdavil, da ga bo pretepel do mrtvega, če samo še enkrat omeni ženino ime. Torej je še vedno njegova žena, se je navidezno čudil sodelavec, jo je potemtakem vendarle prepričal, da se je vrnila. Med porogljivim hehetanjem so ga Ignacijeve močne roke pograbile, dvignile in silovito treščile po tleh. France in četrti rudar sta prijela Ignacija, ki se kljub divjemu otepanju ni mogel otresti čvrstega prijema. Duhovitež se je počasi pobral in se mu zlobno posmehnil, da bi bilo bolje, če bi se metal s svojo ženo, saj potem morda ne bi odšla k drugemu. Delovodja ga je poslal kopat v sosednji stranski rov, in šele ko jim je izginil izpred oči, je izpustil Ignacija iz tesnega objema.
Kaj se bo še zgrmadilo nanj, se je spraševal Ignacij, ko je kleče s krampom luščil zaplate premoga. Oče se je obesil, posestvo je šlo k vragu, zadnji sin se je rodil slep, žena mu je pobegnila. V vsega par mesecih ga je doletelo več hudega, kot se večini pripeti v vsem življenju. Za čigave grehe plačuje, se je spraševal, kaj se še lahko zgodi, kje je zadnja postaja tega križevega pota.
Rudnik je kriv vsega, z njim se je začelo, pohlep po premogu je rodovitne njive spremenil v blatne kanale. Moral bi poslušati očeta, njegovo sovraštvo do rudnika ni bilo brez osnove. Milo se mu je stožilo po Podgorju, pred očmi so se mu vrstile idilične širne planjave. Mimohod slik je prekinila kratkotrajna ostra bolečina, s krampom je zadel ob kamen in okrušek mu je priletel v obraz. Otročje sanjarjenje, se je streznil, že dolgo ni bilo več tako. Rudniški požiralniki so mu pred očmi brezsramno kradli zemljo, ni mogel spati, budila so ga ugibanja, kaj bo prinesel naslednji dan, zjutraj je vstajal na smrt utrujen, bilo je eno samo mučenje, kot bi bil privezan na natezalnico.
S čim se je zameril Bogu, da ga tako hudo kaznuje in trpinči, se je smilil samemu sebi, ničesar lepega ni imel v življenju. Mame se je komaj spominjal, umrla je, ko je bil še otrok, oče je pil, vse se je obesilo na njegove otroške rame. Terezija je bila sončni žarek, lepo je bilo, ko je poslušal njeno petje, ampak tega je že dolgo, tako zelo dolgo. Pravzaprav je minilo le nekaj let, ampak v tisti podgorski žaloigri, ko so črne slutnje postale temna gotovost, v kateri so izginjali vsi upi, so se dnevi raztegnili v mesece in tedni v leta. Vse je šlo s hudičem, vedrino je posrkalo v tiste preklete ponore in Terezija je nehala peti.«
Roman Rozina
Roman Rozina (7. 5. 1960) živi v Orehovici pri Izlakah. Osnovno šolo je obiskoval na Izlakah, gimnazijo v Trbovljah, v Ljubljani pa je končal študij novinarstva (1984). Zaposlil se je pri lokalnem časopisu v Zagorju, zatem delal na nacionalni televiziji, bil samostojni novinar, delal na razvojni agenciji, zdaj pa je samostojni književnik.
Od leta 1997 se ukvarja s publicistiko, ki je povezana z zasavsko sedanjostjo in preteklostjo. Napisal je kakšnih trideset tovrstnih del. Z leposlovjem se je začel ukvarjati pozno. Za kratke zgodbe je prejel nekaj nagrad, prva je bila nagrada revije Sodobnost (2009). Za romane je prejel modro ptico (2014) in bil dvakrat nominiran za nagrado kresnik (2011, 2017).
Njegovi romani so: Štiri Sneguljčice in Palček (2008), Galerija na izviru Sončne ulice (2008), Štirje v vrsti (2012), Županski kandidat Gams (2014), Zločin in ljubezen (2016), Kratke zgodbe: Relativnosten triptih z vrtnico (2010), Šumijo besede domače (2011), Kolo sreče (2018) in Po cipresah diši (2019).
