Osemindvajsetega oktobra je pri založbi Mladinska knjiga izšel nov roman Sto let slepote zagorskega pisatelja in novinarja Romana Rozine. Vsak dan ob 20. uri ekskluzivno objavljamo odlomke iz prvega dela njegovega novega romana, ki je pisateljev pogled na sto let življenja v Zasavju. Danes objavljamo dvaintrideseti del. Jutri, 19. novembra, bo Roman Rozina svoj roman predstavil v Galeriji Medija v Zagorju.
Tisti, ki je sklatil akrobata
»Besedica tema ji je samodejno priklicala pred oči Matijo, oči so se ji razširile v novi grozi. Tej misli ne bo pustila, da vstopi vanjo, da se izgovori, je divje, poblaznelo odkimavala, dokler ji niso pošle moči in ji je glava padla na prsi. Štefanijin krohot se je prebijal skozi stene njene zavesti in ji razločno oznanjal, da je Matiji izpila vid in ga izpljunila prašičem.
Terezija se ves teden ni premaknila z zaboja. Prestrašeno se je stresla in vsa skrčila, če se je je kdo samo rahlo dotaknil, nikogar ni videla, ničesar zaznavala, ni jedla in spala, mleko ji je presahnilo. Ignacij se ji ni upal približati, odrivala je otroke, ni poslušala Zofijinih jokajočih prošenj in ostrih ukazov ne odgovarjala nanje.
Dober teden kasneje, ko je Ignacij delal v jutranji izmeni, je v svoji najlepši obleki potrkala na Zofijina vrata. Celo uro ji je pripovedovala o svoji krivdi, bila je gluha za vsak Zofijin ugovor in poskus tolažbe, vse je že razmislila. Začarana je, najbolje bi bilo, če bi jo smrt odrešila, a to bi bilo prelahko, njena krivda je velikanska in takšna bo tudi pokora, dolgo bo morala trpeti. Ničesar, kar se je zgodilo, ne more popraviti, živeti bo morala z neizbrisljivimi podobami svojega zločina. Stran od otrok mora, čimprej mora oditi, takoj zdaj, veliko hudega jim je prizadejala, bog ve, kaj bi jim še lahko storila. Zofija je dobra z otroki, rada jih ima, pri njej so varni, popolnoma ji zaupa.
Ignaciju naj pove, da je morala stran, da je tako za vse najbolje, nikar naj je ne išče. Ničesar ne bo jemala s sabo, samo šivalni stroj bo vzela, s katerim jo je zasnubil Ignacij, da bo otrokom šivala obleke. Kak večer jih bo prinesla Zofiji, ne bo je zadrževala, vprašala jo bo samo, kako so otroci, in hitro izginila v temo.
Terezija je vstopila v hribovsko hišo Tistega, ki je sklatil akrobata. Kot bi pripovedovala o včerajšnjem vremenu, mu je rekla, da bo nekaj časa živela pri njem. Nima druge izbire, njeni otroci so v nevarnosti, kadar so z njo, ne ve, kam drugam bi se lahko umaknila. Neprostovoljnemu in zaprepaščenemu gostitelju je povedala svojo nesrečno zgodbo. Ko je končala, mu je predlagala, naj ji še on zaupa svojo. Tisti, ki je sklatil akrobata je odvrnil, da nima česa dodati že povedanemu pred cerkvijo, kjer je zelo podrobno opisal svoje življenje. Ne zanima je tista izmišljotina, mu je gledala v oči, poznati želi njegovo resnično zgodbo, ker bosta zdaj živela skupaj. Nje ni preslepil z zlatim bliščem, s takšno pravljico je mogoče zabavati brezskrbne veseljake, nikakor pa prevarati nesrečnikov. Saj vidi drago ameriško obleko, ji je kljuboval. Morda je bil v Ameriki in morda ima veliko denarja, je rekla, a na obrazu nosi nesrečnost.
Obotavljal se je, bil je le senca kraljevskega pripovedovalca, ki je na trgu pred cerkvijo očaral zbor poslušalcev. Res je bil v Ameriki, res ima kar nekaj denarja, a res je tudi, da ni nikdar iskal zlata. Delal je v veliki tovarni, za strojem, na katerega so po nekem popravilu pozabili namestiti zaščitno ploščo. Zgodila se je nesreča, rob njegovih hlač se je zataknil v stroj, levo nogo mu je potegnilo med jekleno zobovje in jo, preden so lahko ustavili železno pošast, povsem scefralo. Odvetniki so mu svetovali, naj jih toži, a je raje sprejel nemajhno odškodnino, ki so mu jo ponudili lastniki. Dal si je izdelati protezo in se naučil hoditi z leseno nogo. Nekoliko šepa in opirati se mora na palico, a kadar je oblečen, se skoraj ne opazi.
Sliši se hudo, je Terezija skozenj strmela v daljavo, a je povsem neprimerljivo z njeno nesrečo.
Še nekaj ji mora povedati, je dodal čez čas, ker je mlada in je prišla živet k njemu. Ni mu pohabilo le noge, po tisti nesreči ni več moški. Terezija je samo brezbrižno skomignila. Obljubiti ji je moral, da ji bo nekoč povedal, zakaj je sklatil vrvohodca, ona pa bo njemu, kako je v nevihtni noči porušila zvonik vaške cerkve.«
Roman Rozina
Roman Rozina (7. 5. 1960) živi v Orehovici pri Izlakah. Osnovno šolo je obiskoval na Izlakah, gimnazijo v Trbovljah, v Ljubljani pa je končal študij novinarstva (1984). Zaposlil se je pri lokalnem časopisu v Zagorju, zatem delal na nacionalni televiziji, bil samostojni novinar, delal na razvojni agenciji, zdaj pa je samostojni književnik.
Od leta 1997 se ukvarja s publicistiko, ki je povezana z zasavsko sedanjostjo in preteklostjo. Napisal je kakšnih trideset tovrstnih del. Z leposlovjem se je začel ukvarjati pozno. Za kratke zgodbe je prejel nekaj nagrad, prva je bila nagrada revije Sodobnost (2009). Za romane je prejel modro ptico (2014) in bil dvakrat nominiran za nagrado kresnik (2011, 2017).
Njegovi romani so: Štiri Sneguljčice in Palček (2008), Galerija na izviru Sončne ulice (2008), Štirje v vrsti (2012), Županski kandidat Gams (2014), Zločin in ljubezen (2016), Kratke zgodbe: Relativnosten triptih z vrtnico (2010), Šumijo besede domače (2011), Kolo sreče (2018) in Po cipresah diši (2019).
