Samo še nekaj dni nas loči do izida novega romana zagorskega pisatelja in novinarja Romana Rozine. Roman Sto let slepote namreč izide pri založbi Mladinska knjiga 28. oktobra letos. Vsak dan ob 20. uri bomo ekskluzivno objavljali odlomke iz prvega dela njegovega novega romana, ki je pisateljev pogled na sto let življenja v Zasavju. Danes objavljamo tretji del.
»Njen že peti otrok, pet kričačev v vsega petih letih. Frančiška jih ima pet, Alojzij in Ludvik tri, Angela le leto in že je tu novi otrok. Kako hitro prihajajo, veliko prehitro, če se bo še nadaljevalo, jo bo pobralo, nenehno rojevanje jo bo ubilo. Imela je močno, čvrsto telo, zdaj pa je izžeta in bolna, včasih ne more zadržati vode, otroci so ji izsesali prsi. Te so zdaj spet velike in napete, težke so in boleče, a kmalu bodo kot ohlapne, prazne vrečke. Kar naprej jih mora hraniti, male peklenščke, iz nje jedo, vso jo bodo požrli.
Zakrčila se je, ker se je Ignacij premaknil. Čutila je, da je že nestrpen, vedela je, da ne bo več dolgo čakal, kmalu za tem, ko bo rodila, bo spet ležal na njej in spet bo zanosila. Moška sla ne vidi, da je ranjena tam spodaj, da krvavi, da odteka. Lahko bi ga prosila, naj ne izlije semena vanjo, a je ne bo poslušal, samo razjezila bi ga, to je njegova pravica. Ni le živalski gon, verjetno hoče deset svojih podobic, procesijo majhnih revežev. Slep je kot ta noč, ni še opazil, da gre vse k vragu, veliko tistega, kar poseješ ali položiš v brazdo, ne odžene, prazno ponikne v globino. Ni tako kot pri njej: kar položi vanjo, vse vzkali. Včasih je bila tudi zemlja rodna in kmetija je bila bogata, zdaj revščina trka na vrata, razbija po njih, polna hiša ne more več preživeti na tej zemlji.
Ponovno mora vprašati Štefanijo, kako naj se zaščiti, nekaj močnejšega ji mora svetovati. Po dvojčkih ji je priporočila, naj si z obema rokama močno pritiska na trebuh, nožnico pa vsakič temeljito izpere z jabolčnim kisom. Kmalu se je rodila Angela, se je v mislih posmehnila starki, zdaj popadki naznanjajo še drugo kislico. Samo prehladila se je spodaj, ko se je pozimi hodila v svinjak umivat z ledenim kisom.
Otrok v njej se je divje prevrtel, da ji je roka skoraj zdrsnila s trebuha, in pretrgal nit njenega razmišljanja. Znova je prisluhnila dihanju vsakogar posebej: vsi so mirno spali, njihovo življenje je bilo brezskrbno, niso še poznali strahu. Bili so kot mlada drevesa, ki se v viharju igrivo pripogibajo do tal, a se že naslednji trenutek, ko se veter unese, spet vzravnajo. Ne sme vleči na ušesa, je pomislila, drugače bo rodila otroka z oslovskimi uhlji. Začela je tiho moliti, da bi se še ne ulilo, da bi se popadki malo upočasnili, da bi imel dojenček majhna ušesa, da bi se moževa sla upehala in bi njegovo seme postalo ničvredno.
Že proti jutru je oglušujoče zagrmelo, blisk je razsvetlil kamro, strela je udarila povsem blizu. Postelja se je škripaje stresla, da je Ignacija odneslo pokonci, opotekal se je proti vratom in si kar med hojo oblačil hlače. Hitro se je vrnil, med razburjenim kričanjem, naj gredo vsi takoj pod kozolec, je nase navlekel še suknjič. Pograbil je dvojčka, kot butari si ju je potisnil pod pazduhi, z nogo je proti vratom nestrpno suval omotično Frančiško. Terezija se je nerodno prevalila na njegovo stran postelje, si privila Angelo na prsi in obe skupaj ogrnila z razvlečeno jopico. Od vrat je prihajalo njegovo priganjajoče bentenje, naj se podviza, da voda dere na drugi strani, da se hiša podira in se bo vse ugreznilo.
Čeprav je bilo do kozolca manj kot petdeset korakov, so se tja privlekli premočeni do kože. Dvojčka sta se oklepala njenih nog, Frančiška je glasno jokala, ko so strmeli v hišo, ki so jo nevidne sile parale, kot bi bila preperela. Leva stran zgradbe, ki je bila še pred kratkim njihova hiša, se je odlomila in zrušila, tam se je zdaj cedil potok blata, desna polovica, iz katere so zbežali, pa je invalidno občepela na skritem trdnem pomolu. Če bi se hiša ne končala z raztrganino in se streha ne bi polomljeno sesedla vase, bi se zdela skromna hiška, kakršnih je bilo v vasi kar nekaj.«
Roman Rozina
Roman Rozina (7. 5. 1960) živi v Orehovici pri Izlakah. Osnovno šolo je obiskoval na Izlakah, gimnazijo v Trbovljah, v Ljubljani pa je končal študij novinarstva (1984). Zaposlil se je pri lokalnem časopisu v Zagorju, zatem delal na nacionalni televiziji, bil samostojni novinar, delal na razvojni agenciji, zdaj pa je samostojni književnik.
Od leta 1997 se ukvarja s publicistiko, ki je povezana z zasavsko sedanjostjo in preteklostjo. Napisal je kakšnih trideset tovrstnih del. Z leposlovjem se je začel ukvarjati pozno. Za kratke zgodbe je prejel nekaj nagrad, prva je bila nagrada revije Sodobnost (2009). Za romane je prejel modro ptico (2014) in bil dvakrat nominiran za nagrado kresnik (2011, 2017).
Njegovi romani so: Štiri Sneguljčice in Palček (2008), Galerija na izviru Sončne ulice (2008), Štirje v vrsti (2012), Županski kandidat Gams (2014), Zločin in ljubezen (2016), Kratke zgodbe: Relativnosten triptih z vrtnico (2010), Šumijo besede domače (2011), Kolo sreče (2018) in Po cipresah diši (2019).
