Samo še nekaj dni nas loči do izida novega romana zagorskega pisatelja in novinarja Romana Rozine. Roman Sto let slepote namreč izide pri založbi Mladinska knjiga 28. oktobra letos. Vsak dan ob 20. uri bomo ekskluzivno objavljali odlomke iz prvega dela njegovega novega romana, ki je pisateljev pogled na sto let življenja v Zasavju. Danes objavljamo prvi del.
24. maj 1900
»Svinčeni oblaki so se kopičili nad Podgorjem, a vsakič, ko se je njihova temačnost zbila v težo, ki bi je ne zdržala niti trdneje stkana ponjava, se je privalil silovit veter in jih razgnal. Že drugi dan so nebesne norčije dražile ljudi, negotovost je postala tako nadležna, da so nekateri pozabili celo na strah pred nalivi in glasno robantili, naj že odpihne to grozečo sivino ali pa naj se ulije, ne morejo vse dni samo strmeti v nebo.
V Podgorju je zadnja leta marsikaj postalo drugače kot v sosednjih vaseh. Drugod so v hudi suši goreče molili za dež, ker je bila prstena skorja suha kot poper, sunki vetra so z njiv dvigovali oblake prahu, težek zrak, ki je tiščal k tlom, je boleče krivil revmatične starce, na ranjenem podgorskem pobočju, kjer je vsak manjši naliv izdolbel široke razpoke in priklical grozeče plazove, pa je vladal blazen strah pred močo: nihče ni mogel vedeti, ali bo njegova hiša zdržala nove premike tal ali se bo razparala do konca, nemogoče je bilo predvideti, kaj bodo pogoltnile požrešne špranje.
Nebesa so se še vedno igrala z njimi, ko se je nad vas zgrnila noč. Zaradi oblačnega pregrinjala je prišla prej in še temnejša kot običajno. Ko so legali v postelje, se je v zlovešči mir prikradlo igrivo šelestenje mladega drevja, ki se je pod viharnimi udarci kmalu sprevrglo v divji ples in grozljiv stok olesenelih tetiv starih debel. Še ena noč, ko bodo oči slepo bolščale v nepredirno temo in bodo ušesa nenasitno goltala zvoke, ki jim strah kleše pošastne podobe: bo viharni veter razgnal preteče morje nad njimi ali pripodil zadnje dejanje njihovega vesoljnega potopa?
Ignacij Knap je upiral oči v strop in zaman skušal razvozlati, kaj kriči noč. Najmanj stotič se je že odločil, da je dovolj te izčrpavajoče vojne živcev. V štirih letih, kar je oče nanj prepisal posestvo, se je postaral za štirideset let, nenehno prisluškovanje in nemočno čakanje ga je utrudilo na smrt. Postal je lastnik največje kmetije, a ne tudi njen gospodar, bil je talec ubijajočega lomljenja tal. Pod nogami je bilo vse izvotljeno, kot bi molji razžrli drobovje njegove zemlje, pri nobenem koraku ni mogel vedeti, kako globoko se bodo udrla tla. Dovolj je bilo, to ni nikakršno življenje, se je zaklinjal, prav ima sestra Zofija, ki ga že leta nagovarja, naj pusti kmetijo in pride živet v dolino.
Naslednji dan bo šel na rudniško upravo, takoj zjutraj jo bo mahnil tja. Sprejeli ga bodo z odprtimi rokami, ponudili mu bodo službo in stanovanje. Vsakih štirinajst dni bo dobil plačo, spet bo brezskrbno spal. Privadil se bo težaškemu delu v jami, vajen je naporov, tudi na tej prekleti zemlji gara od zore do mraka. Umaknil se bo iz tožarjenja, ki ga je začel oče – brezupno je, v prazno se vleče skoraj deset let in samo žre denar – prodal jim bo zemljo, ki je že zdaj bolj njihova kot njegova. Od spodaj mu jo kradejo, nizko pod površjem rijejo in mu spodkopavajo tla pod nogami. Samo vprašanje časa je, kdaj se bo porušilo še tistih par hiš, ki vegasto vztrajajo v tem izgubljenem bojnem jarku. Celo Podgorje se pelje v dolino, vse bo vzel hudič. Jutri temu trepetanju naredi konec.«
Roman Rozina
Roman Rozina (7. 5. 1960) živi v Orehovici pri Izlakah. Osnovno šolo je obiskoval na Izlakah, gimnazijo v Trbovljah, v Ljubljani pa je končal študij novinarstva (1984). Zaposlil se je pri lokalnem časopisu v Zagorju, zatem delal na nacionalni televiziji, bil samostojni novinar, delal na razvojni agenciji, zdaj pa je samostojni književnik.
Od leta 1997 se ukvarja s publicistiko, ki je povezana z zasavsko sedanjostjo in preteklostjo. Napisal je kakšnih trideset tovrstnih del. Z leposlovjem se je začel ukvarjati pozno. Za kratke zgodbe je prejel nekaj nagrad, prva je bila nagrada revije Sodobnost (2009). Za romane je prejel modro ptico (2014) in bil dvakrat nominiran za nagrado kresnik (2011, 2017).
Njegovi romani so: Štiri Sneguljčice in Palček (2008), Galerija na izviru Sončne ulice (2008), Štirje v vrsti (2012), Županski kandidat Gams (2014), Zločin in ljubezen (2016), Kratke zgodbe: Relativnosten triptih z vrtnico (2010), Šumijo besede domače (2011), Kolo sreče (2018) in Po cipresah diši (2019).
