Samo še nekaj dni nas loči do izida novega romana zagorskega pisatelja in novinarja Romana Rozine. Roman Sto let slepote namreč izide pri založbi Mladinska knjiga 28. oktobra letos. Vsak dan ob 20. uri bomo ekskluzivno objavljali odlomke iz prvega dela njegovega novega romana, ki je pisateljev pogled na sto let življenja v Zasavju. Danes objavljamo drugi del.
»Nočna razmišljanja so ga vedno pripeljala do takega sklepa, a čez dan je njegova bojevita odločnost minila. Oglasil se je znani dvom, žal mu je postalo zemlje, čeprav je bila nepokorna. Tudi rudniška jama je zjutraj izgubila sanjarsko privlačnost, jezili so ga Zofijini obiski, ker je lagala in debelo pretiravala, ko je opisovala rudarsko blagostanje in veselje, da so mu pogledi njegove Terezije še ves dan očitali, kako mu ni mar zanjo in za otroke, da mu je le do teh ničvrednih njiv. Ko bi se vsaj glasno pritoževala, da bi jo lahko nahrulil ali klofnil, a ga je vedno obtoževala brez ene same žal besede.
Spet si laže, je pomislil, natanko en razlog je, da se je vkopal v ta majavi hrib, samo ena ovira mu preprečuje, da ni že lani ali pred dvema letoma pustil vsega skupaj. Mimo vsega lahko gre, le očeta in dane obljube ne more obiti. Čeprav je oče postal nedojemljiv in pozablja vse po vrsti, niti imen sosedov ne pozna več, bo do zadnjega diha vedel za sinovo prisego. Na življenje svoje prvorojenke, takrat niti leto dni stare Frančiške, mu je prisegel, da kmetije ne bo nikoli prodal rudniku. Čez to zapreko ne zmore, te obljube ne zna pohoditi. Resda prodajajo skoraj vsi drugi, rudnik je pokupil že več kot pol vasi, a to ne spremeni ničesar, Ignacija trdno veže dogovor z očetom. Rekel mu je, da bo ostal na kmetiji le, če jo oče prepiše nanj, on, Jakob, pa je od njega izterjal prisego, da rudniku ne bo prodal niti pedi zemlje. Nato sta si segla v roko.
Stopil je v past, iz katere ni rešitve, nešteti sklepi, da bo končal to nesrečno zgodbo, so le prazno govoričenje. Zdrava pamet mu je iz dneva v dan jasneje razkrivala brezupnost vztrajanja na zemlji, a moška čast je terjala, da drži dano besedo. Ni zmogel iz precepa, čeprav je življenje postalo nesmiselno mrcvarjenje, mučno čakanje na gotovi propad, v katerega bo potegnil še ženo in otroke. Zima je uničila levi del sicer velike in pred leti še trdne hiše, da se tam ni dalo več bivati in se zato vsi stiskajo v zadušljivi kamri. Za silo je zadelal razpoke in podprl strop, ki lahko že jutri spet omahne. Temeljito bi ga bilo treba popraviti, a ni več zbral potrebne volje, samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bo hiša sesedla in bodo morali pobrati šila in kopita. Pol vasi je že prazne, veliko hiš je že padlo, vse druge so načete ali počene.
Pogledal je proti Tereziji, ki je nemo ležala poleg njega, kot da bi lahko pri njej našel odgovor. A tema je bila tako nepredirno gosta, da se še njen velik, zaobljeni trebuh ni imel na čem izrisati. Razjezilo ga je, da lahko mirno spi, medtem ko se on muči z iskanjem poti iz hudičevega labirinta, v katerem tičijo.
Ignacij se je pogosto motil, tudi tokrat je bilo tako. Terezija, umaknjena le za dlan od njegovega telesa, je nespečno prisluškovala dihanju Frančiške in dvojčkov, ki so se stiskali v posteljnem predalu, na prsi je prižemala drobno Angelo in si z drugo roko nežno gladila trebuh, v katerem se je premetavalo razposajeno bitje. Vse težje je bilo s tem obilnim, nerodnim telesom, a saj je le vprašanje dni, kdaj bo rodila.«
Roman Rozina
Roman Rozina (7. 5. 1960) živi v Orehovici pri Izlakah. Osnovno šolo je obiskoval na Izlakah, gimnazijo v Trbovljah, v Ljubljani pa je končal študij novinarstva (1984). Zaposlil se je pri lokalnem časopisu v Zagorju, zatem delal na nacionalni televiziji, bil samostojni novinar, delal na razvojni agenciji, zdaj pa je samostojni književnik.
Od leta 1997 se ukvarja s publicistiko, ki je povezana z zasavsko sedanjostjo in preteklostjo. Napisal je kakšnih trideset tovrstnih del. Z leposlovjem se je začel ukvarjati pozno. Za kratke zgodbe je prejel nekaj nagrad, prva je bila nagrada revije Sodobnost (2009). Za romane je prejel modro ptico (2014) in bil dvakrat nominiran za nagrado kresnik (2011, 2017).
Njegovi romani so: Štiri Sneguljčice in Palček (2008), Galerija na izviru Sončne ulice (2008), Štirje v vrsti (2012), Županski kandidat Gams (2014), Zločin in ljubezen (2016), Kratke zgodbe: Relativnosten triptih z vrtnico (2010), Šumijo besede domače (2011), Kolo sreče (2018) in Po cipresah diši (2019).
