Osemindvajsetega oktobra je pri založbi Mladinska knjiga izšel nov roman Sto let slepote zagorskega pisatelja in novinarja Romana Rozine. Vsak dan ob 20. uri ekskluzivno objavljamo odlomke iz prvega dela njegovega novega romana, ki je pisateljev pogled na sto let življenja v Zasavju. Danes objavljamo devetindvajseti del.
Tisti, ki je sklatil akrobata
»Spremljevalka, ženska srednjih let, si je nataknila prav tako barvito ogrinjalo, se sprehajala med ljudmi in jih, zazrte v vrvohodca, dregala s pušico. Nekateri niso spustili pogleda niti takrat, ko so po žepih brskali za drobižem in ga spuščali v skrinjico.
Akrobat se je pri zvoniku zasukal, ne da bi se prijel zidu, in prehodil vrv še v obratni smeri. Ko je aplavz potihnil, je spremljevalka napovedala, da bo isto pot prehodil še zadenjski. Čeprav je bila točka zahtevnejša od prejšnje, je pozornost radovednežev začela pojemati, akrobatovo počasno pozibavanje je postajalo dolgočasno. Ko se je zlagoma vračal proti izhodišču, je neki otrok proti njemu zagnal prgišče peska, a zrna niso dosegla vrvohodca, poškropila so le par gledalcev. Pobalinsko dejanje je zbudilo nekaj smeha, še več ga je krepka zaušnica, ki jo je razposajencu primazal njegov oče. Smeh še ni povsem zamrl, ko je proti vrvohodcu poletel večji kamen, tolikšen, da ga ne bi bilo mogoče stisniti v zaprto pest. Zdelo se je, da je od trenutka, ko so ga ljudje zagledali, do neizbežnega, ko je kamen s strani, nekoliko nad ušesom zadel akrobata, minila cela večnost, kot bi kamnit sprimek rezal zrak z zaspano počasnostjo. Vrvohodec se je zaradi bolečine sklonil, levica je samodejno spustila palico in segla proti ušesu, telo se mu je nagnilo in vse kriljenje ni zmoglo vzpostaviti podrtega ravnotežja. Vrv je zdrsnila izpod stopal in osvobojena teže poletela kvišku, moški je padal obračajoč se v zraku, v popolni tišini je topo udaril v tla.
Spremljevalka je pričela viti roke in zateglo tuliti, zdravnik, ki je bil med množico, je počepnil k negibnemu telesu, glasno je izšteval zlome in zahteval voz, da ga odpelje v svojo ordinacijo. Nihče naj se ga ne dotika ali ga premika, je delil navodila, bog ve, kaj je z glavo, kaj s hrbtenico, s prvim vlakom ga bo poslal v bolnico. Fant, ki je vrgel kamen, jo je ucvrl, a ga je neki moški prijel za ovratnik. Divje se je otepal, vendar se ni rešil čvrstega prijema, dokler ga nista prevzela žandarja in odpeljala na postajo. Kot mumijo prevezanega akrobata so popoldne spravili na vlak, fanta so naslednje jutro peljali pred sodnika in še isti dan v popravni dom. Ne o akrobatu ne o fantu, ki ga je sklatil, kasneje ni bilo nobenih vesti, počasi sta kopnela iz spomina očividcev.«
Roman Rozina
Roman Rozina (7. 5. 1960) živi v Orehovici pri Izlakah. Osnovno šolo je obiskoval na Izlakah, gimnazijo v Trbovljah, v Ljubljani pa je končal študij novinarstva (1984). Zaposlil se je pri lokalnem časopisu v Zagorju, zatem delal na nacionalni televiziji, bil samostojni novinar, delal na razvojni agenciji, zdaj pa je samostojni književnik.
Od leta 1997 se ukvarja s publicistiko, ki je povezana z zasavsko sedanjostjo in preteklostjo. Napisal je kakšnih trideset tovrstnih del. Z leposlovjem se je začel ukvarjati pozno. Za kratke zgodbe je prejel nekaj nagrad, prva je bila nagrada revije Sodobnost (2009). Za romane je prejel modro ptico (2014) in bil dvakrat nominiran za nagrado kresnik (2011, 2017).
Njegovi romani so: Štiri Sneguljčice in Palček (2008), Galerija na izviru Sončne ulice (2008), Štirje v vrsti (2012), Županski kandidat Gams (2014), Zločin in ljubezen (2016), Kratke zgodbe: Relativnosten triptih z vrtnico (2010), Šumijo besede domače (2011), Kolo sreče (2018) in Po cipresah diši (2019).
