Osemindvajsetega oktobra je pri založbi Mladinska knjiga izšel nov roman Sto let slepote zagorskega pisatelja in novinarja Romana Rozine. Vsak dan ob 20. uri ekskluzivno objavljamo odlomke iz prvega dela njegovega novega romana, ki je pisateljev pogled na sto let življenja v Zasavju. Danes objavljamo sedemindvajseti del.
V dolini
»Frančiška je posedla Alojzija in Ludvika na stopnice in iz žepa krila potegnila vrečko melisnic. Kot bi šumeči gib vabeče zakričal, jih je v trenutku obstopila skupina otrok in največji fant med njimi je zagrozil Frančiški, da jo bo pretepel, če mu takoj ne izroči bombonov. Frančiška je prostodušno pogledala celo glavo višjega fanta in mu mirno odgovorila, da jo bo moral pretepsti. Odgovor je presenetil kolovodjo, razorožen je s pogledom zaman iskal kak uporaben namig pri pajdaših, zatem pa se je, da bi prišel do sladkorja, oprijel trgovske taktike: v zameno za bombone ji bo pokazal svoje zajčke. Frančiška je iz vrečke vzela pest melisnic in vsakemu otroku dala eno.
Kolonijske hiše so bile postavljene v obliki podkve. Ozek prehod na vsaki strani je vodil do enoličnih lesenjač in majhnih pisanih barak, narejenih iz priložnostnih gradiv. Otroška četa se je napotila k eni izmed njih, počepnili so pred vratci z gosto tkano zarjavelo mrežo in opazovali zajkljo in majhne sivorjave gmote. Mladiči zdaj že vidijo in imajo dlako, je fant utrgal regratov list in ga skozi luknjo pomolil zajklji. Frančiška ga je hotela posnemati, a je odrinil njeno roko, češ da ne zna ravnati z živalmi. Užaljena se je z bratoma vrnila na dvorišče.
Skupina se jim je kmalu pridružila in največji fant je predlagal Frančiški, da bi jo v zameno za vse bombone naučil skrbeti za zajce. Ne potrebuje njegovih nasvetov, mu je odgovorila, v Podgorju so imeli veliko zajcev in tudi kokoši, prašiče, krave in celo konja. Izmišljuje si, jo je glasno obdolžil, Frančiška pa mu je mirno odvrnila, naj vpraša njena brata, ki sta vneto kimala. Veliki fant se je začel pačiti, zateglo je našteval živali, ki jih je omenila Frančiška, in dodal vprašanje, ali niso imeli nemara tudi slona. Deklica je skomignila, da ne ve, kaj je slon, fant pa se je začel krohotati in se tolči po kolenih, le kako se lahko prišlekinja baha, da ve vse o živalih, ko pa sploh še ni slišala za slona, ki bi ves njen hlev zmazal za zajtrk.
Veliki fant je še vedno glasno smejoč se odpeljal svojo četo, s Frančiško in dvojčkoma sta ostali le dve deklici. Bili sta sestri, povedali sta, da imata še dva starejša in enega mlajšega brata. Frančiška in dvojčka so rekli, da je tudi njih pet, drobni sestri je ime Angela, še manjšemu bratu, ki se je šele rodil in je slep, pa bo ime Matija. Ali bo čez nekaj časa videl, je vprašala večja od deklic, tudi Vojtehovi zajčki so se rodili slepi, a so pred dvema dnevoma spregledali. Najbrž je pri otrocih drugače kot pri zajcih, je menila Frančiška, nihče ji ni rekel, da bi lahko njen mali brat kdaj videl.
Hrustali so rdeče melisnice in starejša od sester je vprašala, kako je biti slep. Kadar ima oči odprte, je vedela Frančiška, je zanj enako, kot kadar oni trdno mižijo. Dvojčka sta kot na ukaz zaprla oči, sledili sta jima tudi sestri. Ko so odprli oči, je bila mlajša od sester negotova, ali je videla vse stvari črne ali zaradi teme sploh ni videla ničesar. Frančiška je opazovala deklico in začela naštevati pšenično barvo njenih las, drobne pege, sive oči, pikčasto obleko, potolčena kolena, menila je, da lahko to vidi vsakdo, ki ni slep, medtem ko slepi ne vidijo nič od tega. Nekaj mora vendarle videti, ni bila prepričana starejša izmed sester, ko je sama zaprla oči, ni bilo vse povsem črno. Morda vidi barve, je ugibala, kadar zapre oči, vidi vse črno, ko jih odpre, pa je vse belo, kot bi se povsod naokrog razlilo mleko. Frančiška o tem ni vedela ničesar, teta Zofija ji je povedala le, da slepi ne vidijo ničesar, a lahko jo povpraša tudi o tem. Zofija ne more vedeti, ker ni slepa, je odvrnila deklica in ji svetovala, naj vpraša brata, on bo edini vedel. Le kako naj ga vpraša, se je začudila Frančiška, star je komaj dober teden, še dolgo ne bo znal ničesar povedati.
Ujeti v predstave in podobe slepote so pozobali še nekaj melisnic, ko je Frančiška opazila Zofijo in se hitro poslovila od novih prijateljic. Ni isto, kadar ne vidiš nič in kadar vse vidiš črno, je hitela Frančiška, če vidiš vse črno, vidiš barvo. Matijev svet je najbrž brezbarven, je razlagala, kot bi bil potopljen v velikansko korito in bi te obdajala samo brezkrajna prozorna voda. Šele takrat bi ne videl res ničesar, se je deklica zazrla v Zofijo, ki se ji je nasmehnila, kuštrala ji je lase in jo poimenovala za malo filozofinjo.«
Roman Rozina
Roman Rozina (7. 5. 1960) živi v Orehovici pri Izlakah. Osnovno šolo je obiskoval na Izlakah, gimnazijo v Trbovljah, v Ljubljani pa je končal študij novinarstva (1984). Zaposlil se je pri lokalnem časopisu v Zagorju, zatem delal na nacionalni televiziji, bil samostojni novinar, delal na razvojni agenciji, zdaj pa je samostojni književnik.
Od leta 1997 se ukvarja s publicistiko, ki je povezana z zasavsko sedanjostjo in preteklostjo. Napisal je kakšnih trideset tovrstnih del. Z leposlovjem se je začel ukvarjati pozno. Za kratke zgodbe je prejel nekaj nagrad, prva je bila nagrada revije Sodobnost (2009). Za romane je prejel modro ptico (2014) in bil dvakrat nominiran za nagrado kresnik (2011, 2017).
Njegovi romani so: Štiri Sneguljčice in Palček (2008), Galerija na izviru Sončne ulice (2008), Štirje v vrsti (2012), Županski kandidat Gams (2014), Zločin in ljubezen (2016), Kratke zgodbe: Relativnosten triptih z vrtnico (2010), Šumijo besede domače (2011), Kolo sreče (2018) in Po cipresah diši (2019).
