Osemindvajsetega oktobra je pri založbi Mladinska knjiga izšel nov roman Sto let slepote zagorskega pisatelja in novinarja Romana Rozine. Vsak dan ob 20. uri ekskluzivno objavljamo odlomke iz prvega dela njegovega novega romana, ki je pisateljev pogled na sto let življenja v Zasavju. Danes objavljamo šestindvajseti del.
V dolini
»Vsaj rudarski krst so mu prihranili, je razmišljal Ignacij. Slišal je, da se včasih z novinci brezobzirno pošalijo. Menda jim je Albert preprečil njihove namere, zabičal naj bi jim, da ga morajo pustiti na miru, naj ga ne dražijo z norčijami, ker se je nanj v kratkem času zgrnilo toliko slabega: plaz mu je porušil kmetijo, njegov oče se je obesil, žena mu je rodila slepega sina. Sam nikoli ne bi tako hitro seštel svojih nesreč. Podkraj je mrtev in pokopan, oče je mrtev in pokopan, on pa je pol dneva zazidan v tisto kolonijsko luknjo in drugo polovico v to jamo. Očeta se bodo kmalu lotili črvi, zagrizli se bodo v njegovo mrtvo telo, njega bo požrlo živega.
Vsak naj se drži svojega dela, je razpredal delovodja. On je kopač, tudi Ignacij bo to kmalu postal, njuno delo je kopanje premoga. Lahko sta najboljša kopača, ne znata pa meriti s tistimi trinožnimi instrumenti in risati načrtov, razporejati dela, raziskovati slojev, to je delo za jamomerce in zemljeslovce. Tudi ravnatelja ne moreta učiti, kako naj računa plače, samo osmešila bi se. Zagotovo bi bil vsak vesel višje plače, a že zdaj se ne morejo pritoževati, dovolj je pogledati, koliko manj zaslužijo delavci v steklarni in pri apnenicah.
Vse gre narobe, je vrtal Ignacij po sebi, tudi slabost in šibkost v telesu, ko se spušča v jamo, mu to govorita, pa noče slišati. Danes ne bo šel v gostilno. Kar naj zabavljajo, da se boji žene, vseeno mu je. Do Podgorja bo šel, nadihati se mora, bos bo hodil po mehki travi, kamor ga bodo nesle noge, dovolj ima tega prekletega blata. Včasih se je čudil, kam izginja vsa zemlja z njiv, kam spolzijo ogromne količine, zdaj mu odgovor lepljivo cmokota pod nogami. Ta praznina je nenasitna, ti rovi žrejo, goltajo zemljo, svetlobo, zrak, tudi on ne bo ušel njihovemu gobcu, ne more biti drugače.
Oba dobro vesta, kako je na kmetih, je France neutrudno mlel, zapoveduje lahko samo eden, če bi vsak delal po svoje, bi šlo vse k vragu. Ne more si hlapec izmišljevati, kaj bodo sejali in kdaj, to odloči gospodar, njegova je prva in zadnja beseda. Nikjer, tudi pri rudniku ne more biti drugače. Tako kot mora kmet vedeti, koliko pšenice lahko zmelje v moko, da mu je ne zmanjka za setev, mora ravnatelj vedeti, koliko denarja lahko porabijo za plače, da ga bo ostalo dovolj še za druge stroške, da se delo nikoli ne ustavi.
Zmanjkalo mu bo zraka, zadušljivo je in vroče, je prevevalo Ignacija. Doma je lahko globoko vdihnil, zrak je bil gost in zdrav, čutil ga je v prsih, zjutraj je bil svež kot hladna voda. Za malico je sédel v mehko travo, tu pa so le blato, kamenje in kakšno umazano bruno, ki čaka, da ga vkoplje. Tam so drevesa zelenela, tu pa poganjajo samo bolne sušice, ki bodo držale zemeljski svod, dokler kopljejo pod njim, nato se bodo žalostno sesedle. Njihovo početje nima nobenega smisla, takšno življenje ni vredno človeka.
Rudnik je ogromna stvar, zaposlenih je že blizu tisoč delavcev, je pojasnjeval France, takšna zadeva je večna, pomeni stalno varnost, zato naj se Ignacij samo drži novega poklica. Če kmetijo odnese plaz, se to hitro pozabi, tiste mernike pšenice pač posejejo kje drugje. S premogom je drugače, ne moreš ga jeseni posejati in pomladi požeti, koplješ ga lahko le tam, kjer se je zaredil, drugje je brez pomena riti za njim. Potrebujejo pa ga vsi, brez njega se ustavijo vlaki, stanovanja so mrzla, tovarne ne kadijo več.
Če ni svetlobe in barv, tudi misli ne morejo biti vesele, le žalobno črne so lahko. Postal je tak kot njegov slepi sin, je pomislil Ignacij, ničesar ne vidi, blato in prah sta mu zamazala oči, nihče ne spere te umazanije. Štefanija je rekla, da bi bilo bolje, če bi se otrok rodil mrtev. Revež bo, temu se ne da odpomoči, a vsaj v jamo mu ne bo treba. On ima drugačno, čisto svojo temo.
Primera je Ignacija za trenutek iztrgala iz premišljevanja, zaslišal je svojega tovariša, ki se je prav takrat glasno spraševal, ali je sindikat karkoli vložil v rudnik. Nič, si je odgovarjal, zato tudi ne more o ničemer odločati. Njemu kruha ne daje sindikat, zato ne bo nikoli sprejel njegove vere, dokler ga plačuje rudniški ravnatelj, bo služil njemu.
Ignacij in njegov rudarski inštruktor France sta se še dolgo menila. Slednjega je zmotno navdušenje nad tem, da ima poslušalca, dvigalo v pridigarske višave in goreče oznanjevanje svojega nazora, Ignacij pa je z vsakim korakom tonil globlje v obup.«
Roman Rozina
Roman Rozina (7. 5. 1960) živi v Orehovici pri Izlakah. Osnovno šolo je obiskoval na Izlakah, gimnazijo v Trbovljah, v Ljubljani pa je končal študij novinarstva (1984). Zaposlil se je pri lokalnem časopisu v Zagorju, zatem delal na nacionalni televiziji, bil samostojni novinar, delal na razvojni agenciji, zdaj pa je samostojni književnik.
Od leta 1997 se ukvarja s publicistiko, ki je povezana z zasavsko sedanjostjo in preteklostjo. Napisal je kakšnih trideset tovrstnih del. Z leposlovjem se je začel ukvarjati pozno. Za kratke zgodbe je prejel nekaj nagrad, prva je bila nagrada revije Sodobnost (2009). Za romane je prejel modro ptico (2014) in bil dvakrat nominiran za nagrado kresnik (2011, 2017).
Njegovi romani so: Štiri Sneguljčice in Palček (2008), Galerija na izviru Sončne ulice (2008), Štirje v vrsti (2012), Županski kandidat Gams (2014), Zločin in ljubezen (2016), Kratke zgodbe: Relativnosten triptih z vrtnico (2010), Šumijo besede domače (2011), Kolo sreče (2018) in Po cipresah diši (2019).
