Pred nekaj dnevi, natančneje 28. oktobra, je pri založbi Mladinska knjiga izšel nov roman Sto let slepote zagorskega pisatelja in novinarja Romana Rozine. Vsak dan ob 20. uri ekskluzivno objavljamo odlomke iz prvega dela njegovega novega romana, ki je pisateljev pogled na sto let življenja v Zasavju. Danes objavljamo dvajseti del.
Knapi iz Podgorja
»Mladenič je bil velikopotezen in pripravljen garati od zore do mraka, pehanje za imetjem je bilo edini smisel njegovega življenja. Od ostarele vdove je najel njive in jih že po treh letih tudi odkupil. Karkoli je pridelal, je z lahkoto prodal v dolino, kjer se je naseljevalo vse več rudarjev in steklarjev. Prijateljev ni imel, sosedje so se ga izogibali. Obiskoval jih je le, kadar je kdo od njih zabredel v dolgove ali težave; takrat je vsakomur ponudil, da odkupi del njegovega posestva. Kupoval je strastno in nepopustljivo, v njegovo last so prehajale njive, travniki in gozdovi, zemlje ni bilo nikoli preveč.
Niti najmanj ga ni ganilo, da ga nihče v Podgorju ni maral, vajen je bil tega, takšno je bilo že njegovo otroštvo, nadaljevalo se je v mladih letih, tako je ostalo, ko je postal gospodar in mož. Sosedje so od začetka nanj gledali zviška, zanje je bil pritepeni pankrt in hlapec, slepar, ki se je z zvijačo polastil kmetije. Govorilo se je, da je brez milosti pokončal celo lastnega očeta – mar ni stari hlapec izginil, kot bi se vdrl v zemljo, da ni nihče o njem slišal ničesar več? – in si tako odprl pot do kajže. Kasneje, ko je hitro in drzno širil posest, so ga zavistno opravljali, da je prodal dušo hudiču, zato se še krompirjeva plesen in žitna snet izogibata njegovim njivam. Očitkov mu ni nihče vrgel v obraz, sosedska sovražnost se je mešala s strahom, niso si znali pojasniti, zakaj nikdar ne zaide v nevšečnosti. Najraje bi ga izbrisali z obličja zemlje, a so mu le tiho oporekali, pri obrekovanju ga celo niso imenovali z njegovim imenom, uporabljali so zaimke in žaljivke, če res ni šlo drugače, so ga imenovali s priimkom Knap. Njegovo ime se ni nikoli znašlo na jeziku, ogibali so se mu tako dosledno, da so ga nazadnje preprosto pozabili. Začetnik rodbine Knapov v Podgorju je bil človek brez imena .
Tudi Johana ga je že po nekaj letih zakona zasovražila. Ne zato, ker jo je včasih udaril, to so počeli vsi možje, niti zaradi neizprosne strogosti do otrok ne, tudi v tem se ni kaj dosti razlikoval od drugih. Krivo je bilo, ker ji je tako nazorno pokazal, kako smešne in naivne so bile njene predstave o življenju. Kmalu je sovražila vse, kar je bil in kar je počel. Njegovo garaštvo in ker ga je grobo zahteval od drugih; če se je kdo utrujeno sesedel, ga je pokonci spravil z brco. Ker ga je bilo treba za mizo, gospodarja, vedno čakati; šele ko je sam začel jesti, so lahko zajeli tudi drugi. Da je zgodaj zvečer upihnil luč in ob jutrih navsezgodaj ukazal vstajanje. Ker je zahteval vdanost in hvaležnost, ker ni sprejemal opravičil, ker mu je vse uspevalo, ker ni bil ničesar kriv, ker je bil doslednejši, učinkovitejši, vztrajnejši in uspešnejši kot kdorkoli drug. Sovražila je njegovo gospodovalnost, malikovanje zemlje, ki jo častil bolj kot Boga, njegovo pretirano skopost; kljub vse večjemu premoženju so slabo jedli, otroci so hodili ponošeni kot berači.
In sovražila je tudi samo sebe, ker je prezrla, da ji ni trosil zaljubljenih obljub, in ga ni mogla spomniti nanje, ko je ostajala praznih rok. Njeno življenje se je obrnilo na glavo, trdo je morala delati, pri njem ni bilo izjem, rojevala je in gospodinjila za vse večjo družino. Prvi otrok, fant, je umrl dva tedna po rojstvu. Tudi drugič je bil sin, imel je skaženo desnico. Vprašal jo je, ali mu noče roditi normalnega naslednika. Mesece je tiho jokala. Nato so se jima zapovrstjo rodile tri hčere, po vsaki izmed njih je bil bolj kisel, dokler ni rodila Jakoba. Po tistem ni nikoli več legel k njej, dobil je naslednika, imel je pomembnejša opravila.
Preklinjala je svojo nemoč in šibkost, zaradi katerih je izgubljala otroke. Odraščali so tiho in vsak je pograbil prvo priložnost, da jo je pobrisal s kmetije. Hčere so se mlade omožile, nasmejane bi šle z vsakim, da se le rešijo domačega pekla, odselil se je tudi sin s pokvečeno desnico. Ko so odšli, se niso več oglasili, pretrgali so vse vezi.«
Roman Rozina
Roman Rozina (7. 5. 1960) živi v Orehovici pri Izlakah. Osnovno šolo je obiskoval na Izlakah, gimnazijo v Trbovljah, v Ljubljani pa je končal študij novinarstva (1984). Zaposlil se je pri lokalnem časopisu v Zagorju, zatem delal na nacionalni televiziji, bil samostojni novinar, delal na razvojni agenciji, zdaj pa je samostojni književnik.
Od leta 1997 se ukvarja s publicistiko, ki je povezana z zasavsko sedanjostjo in preteklostjo. Napisal je kakšnih trideset tovrstnih del. Z leposlovjem se je začel ukvarjati pozno. Za kratke zgodbe je prejel nekaj nagrad, prva je bila nagrada revije Sodobnost (2009). Za romane je prejel modro ptico (2014) in bil dvakrat nominiran za nagrado kresnik (2011, 2017).
Njegovi romani so: Štiri Sneguljčice in Palček (2008), Galerija na izviru Sončne ulice (2008), Štirje v vrsti (2012), Županski kandidat Gams (2014), Zločin in ljubezen (2016), Kratke zgodbe: Relativnosten triptih z vrtnico (2010), Šumijo besede domače (2011), Kolo sreče (2018) in Po cipresah diši (2019).
