Pred nekaj dnevi, natančneje 28. oktobra, je pri založbi Mladinska knjiga izšel nov roman Sto let slepote zagorskega pisatelja in novinarja Romana Rozine. Vsak dan ob 20. uri ekskluzivno objavljamo odlomke iz prvega dela njegovega novega romana, ki je pisateljev pogled na sto let življenja v Zasavju. Danes objavljamo osemnajsti del.
Knapi iz Podgorja
»Ko je Johana dopolnila četrto leto, je gostilničarka prepričala moža, da morata dekletce umakniti iz hrupne gostilne in delavske doline, jo preseliti stran od pijancev, pretepačev in prostaškega življenja, v pošteno žensko bo lahko varno odrasla le v idiličnem okolju.
Gostilničar je bil dolgo gluh za ženine prošnje, a je nazadnje le podlegel njeni nepopustljivosti in svoji preračunljivosti. Razmišljal je, da večje izgube z njenim odhodom ne bo utrpel. Odkar je žena imela Johano, je nenehno čepela ob njej, povsem je zanemarila kuhinjo, a dve pridni dekli sta ponaredili vse, kar je bilo treba. Še huje je bilo, da ni več skrivala prezira do delavcev, zaman ji je gostilničar zlepa in zgrda dopovedoval, koliko zaslužka puščajo za mizami in šankom, da gostilna cveti kot še nikoli predvsem zaradi njih. Bal se je, da mu bodo delavci obrnili hrbet, možnosti so imeli skoraj neskončne, nove gostilne so rasle kot gobe po dežju.
Johana je v Podgorju odraščala kot kraljična. Čeprav je bilo zemlje malo, je gostilničarka najela hlapca, ki je postoril vse potrebno, medtem ko je sama skrbela za red v hiši, odvračala deklico od slehernega opravila in jo šolala s popreproščenimi pridigami. Trudila se je prestreči sleherni udarec, ki bi lahko zadel dekletce, jo zavarovati pred preizkušnjami, skušnjavami, žalostjo. Zapirala jo je v hišo, da ni poznala niti sosedovih otrok, kadar pa sta šli k maši ali obiskat gostilničarja v dolino, se je je držala kot senca. Johanin svet je skušala skrčiti v pravljico, skrivala je življenje pred njo in njo pred življenjem. Pretirana skrb z dekličinim odraščanjem ni pojemala, nasprotno, stopnjevala se je kot gostilničarkin občutek krivde, ki se je razbohotil v hribovski samoti. Grizlo jo je, ker se je Felicija poparila v njeni kuhinji, očitala si je, da se je sama zagledala v zlatoustega vagabunda in mu na stežaj odprla hišna vrata, Johana je sirota zaradi njenih grehov.
Nekega zimskega večera se je na pragu prikazal razcapan mladenič. Še preden je uspel odpreti usta, ga je zapodila kot vsakega drugega berača in že v naslednjem trenutku pozabila nanj. Prosjaki so bili vsakdanja nadlega, zato je bila naslednje jutro silno presenečena, ko ga je našla v hlevu pri pomenku s hlapcem. Izvlekla je iz njiju, da sta oče in sin, ki se nista videla še nikoli prej.
Hlapec naj bi nekoč delal na ogromni kmetiji z veliko posli. Ko je ena od dekel zanosila z njim, so njej pogledali skozi prste, njega pa pognali. Fantka, ki se je rodil, so od majhnega pitali predvsem s posmehovanjem, delom, zapostavljanjem, še njegova mati se je vključila v ta ubrani zbor. Ko je dopolnil dvajset let, mu je bilo dovolj stiskanja zob, odšel je, nihče ga ne more ustaviti, jim je povedal, odrasel je in nikomur ni nič dolžan.
Gostilničarke zgodba ni ganila, trdo je ponovila, da mora oditi, na njihovem skromnem posestvu ni dela za dva, naj poskusi pri kakšnem večjem kmetu ali gre v dolino za rudarja. A ko je čez par ur poklicala hlapca h kosilu, se je pred njo znašel njegov pankrt. Strašansko se je razjezila, naj se takoj pobere, grozila mu je z žandarji, ko ji je skušal povedati, da mu je oče zapustil delo pri tej hiši in šel sam iskat drugo. Hladno ga je zavrnila, da bo posle izbirala sama. Ko se je nekoliko umirila, mu je dovolila, da ostane še toliko časa, da najde njegovega očeta in ga pripelje nazaj. Zadovoljna je bila s starim hlapcem, delo je bilo utečeno, nobenih sprememb noče na stara leta.«
Roman Rozina
Roman Rozina (7. 5. 1960) živi v Orehovici pri Izlakah. Osnovno šolo je obiskoval na Izlakah, gimnazijo v Trbovljah, v Ljubljani pa je končal študij novinarstva (1984). Zaposlil se je pri lokalnem časopisu v Zagorju, zatem delal na nacionalni televiziji, bil samostojni novinar, delal na razvojni agenciji, zdaj pa je samostojni književnik.
Od leta 1997 se ukvarja s publicistiko, ki je povezana z zasavsko sedanjostjo in preteklostjo. Napisal je kakšnih trideset tovrstnih del. Z leposlovjem se je začel ukvarjati pozno. Za kratke zgodbe je prejel nekaj nagrad, prva je bila nagrada revije Sodobnost (2009). Za romane je prejel modro ptico (2014) in bil dvakrat nominiran za nagrado kresnik (2011, 2017).
Njegovi romani so: Štiri Sneguljčice in Palček (2008), Galerija na izviru Sončne ulice (2008), Štirje v vrsti (2012), Županski kandidat Gams (2014), Zločin in ljubezen (2016), Kratke zgodbe: Relativnosten triptih z vrtnico (2010), Šumijo besede domače (2011), Kolo sreče (2018) in Po cipresah diši (2019).
