Pred nekaj dnevi, natančneje 28. oktobra, je pri založbi Mladinska knjiga izšel nov roman Sto let slepote zagorskega pisatelja in novinarja Romana Rozine. Vsak dan ob 20. uri ekskluzivno objavljamo odlomke iz prvega dela njegovega novega romana, ki je pisateljev pogled na sto let življenja v Zasavju. Danes objavljamo sedemnajsti del.
Knapi iz Podgorja
»Začudena gostilničarja sta poklicala Felicijo, ki se je počasi približala mizi. Ohlapna oblačila so se ji med hojo lepila ob telo in pozornemu opazovalcu razodevala lepo postavo. Prisedla je k njim in prosila gosta, naj tudi njej pove, kaj je videl po svetu. Zanjo je ponovil, kako globoko proti vzhodu tudi najlepše ženske nosijo pokrivala, podobna njenemu, in kako na drugi strani sveta, proti zahodu, nobena iznakaženost ljudi ne spravlja v zadrego, za denar se celo razkazujejo. Zvonko se je smejala, da ne more biti res, ko je našteval, da je na lastne oči videl nekoga s štirimi nogami, dve sta bili manjši in tanjši, videl je žensko z brado, da sam nima tako goste, videl je moškega, ki mu je vrh glave pognal rog, velik kot palec, pa žensko, ki je lahko toliko zavrtela glavo, da je imela obraz na hrbtu.
Raduš se je po prvem srečanju vse pogosteje oglašal v gostilni. Kadar se je le za trenutek znašel sam s Felicijo, jo je vneto pregovarjal, naj mu razkrije obraz. Odkimavala je, da se to ne bo nikoli zgodilo, ker bi ob pogledu nanjo zblaznel, zaman ji je vsakič znova zatrjeval, da je videl nebeško lepoto in najbolj grozljive spake, da so njegove oči vajene vsega.
Nekega dne je Raduš Feliciji prinesel tri čudovita pokrivala iz gladkega, bleščečega satena, modrega, belega in črnega. Prosil jo je, naj jih pomeri pred njim, ker bo znorel, če mu ne pokaže obraza, dovoli naj mu, da jo poljubi, saj se je zaljubil vanjo, ne more več živeti brez nje, vse njegove misli se stekajo k njej. Gostilničarja je zaprosil za njeno roko, dovolj ima potepuškega življenja, nikamor več ga ne vleče, z njegovo hčerjo želi živeti mirno družinsko življenje. Krčmar se je najprej čudil, pomislil je, da se Raduš zlobno šali, nato pa je veselo objel skorajšnjega zeta.
Po poroki jima je gostilničar poklonil majhno kajžo v Podgorju, ki jo je prejšnji lastnik zapil v gostilni. Nekoliko sta preuredila staro hišico in začela kmetovati na majhnem posestvu. A njive so večinoma samevale, raje sta posedala pod mogočnim orehom, kjer ji je z gorečnostjo mladega zaljubljenca pripovedoval zgodbe z vsega sveta, ona pa ga je poslušala z enako radovednostjo kot prvič.
Že v prvem letu zakona se jima je rodila hčerka Johana. Takrat je Raduš rekel ženi, da se bo moral ponovno lotiti trgovanja, drugače ne bodo imeli od česa živeti. Rudnik v dolini se je hitro širil, zgradil je svojo steklarno. Tam se je dogovoril za prodajo steklovine in s polnim vozičkom odšel na pot. Nikoli se ni vrnil. Kljub poizvedovanju nihče ni vedel ničesar o njem, širila so se ugibanja, da se mu je zgodila nesreča, da so ga oropali blaga in življenja, da je pobegnil in pozabil podgorsko epizodo. Nekdo si je izmislil, da mu je Felicija po Johaninem rojstvu pokazala svoj pokvečeni obraz, zato se ni mogel več vrniti k njej.
Felicija je po Raduševem odhodu začela hirati in čez pol leta so jo pokopali.«
Roman Rozina
Roman Rozina (7. 5. 1960) živi v Orehovici pri Izlakah. Osnovno šolo je obiskoval na Izlakah, gimnazijo v Trbovljah, v Ljubljani pa je končal študij novinarstva (1984). Zaposlil se je pri lokalnem časopisu v Zagorju, zatem delal na nacionalni televiziji, bil samostojni novinar, delal na razvojni agenciji, zdaj pa je samostojni književnik.
Od leta 1997 se ukvarja s publicistiko, ki je povezana z zasavsko sedanjostjo in preteklostjo. Napisal je kakšnih trideset tovrstnih del. Z leposlovjem se je začel ukvarjati pozno. Za kratke zgodbe je prejel nekaj nagrad, prva je bila nagrada revije Sodobnost (2009). Za romane je prejel modro ptico (2014) in bil dvakrat nominiran za nagrado kresnik (2011, 2017).
Njegovi romani so: Štiri Sneguljčice in Palček (2008), Galerija na izviru Sončne ulice (2008), Štirje v vrsti (2012), Županski kandidat Gams (2014), Zločin in ljubezen (2016), Kratke zgodbe: Relativnosten triptih z vrtnico (2010), Šumijo besede domače (2011), Kolo sreče (2018) in Po cipresah diši (2019).
