Pred nekaj dnevi, natančneje 28. oktobra, je pri založbi Mladinska knjiga izšel nov roman Sto let slepote zagorskega pisatelja in novinarja Romana Rozine. Vsak dan ob 20. uri ekskluzivno objavljamo odlomke iz prvega dela njegovega novega romana, ki je pisateljev pogled na sto let življenja v Zasavju. Danes objavljamo trinajsti del.
Slovo
»Starejši orožnik ni sprejel ponujene stranske vloge, začel je zasliševati Ignacija. Lahko da se je želel zoperstaviti zdravnikovemu poveljevanju ali narediti vtis na mlajšega sodelavca, morda naveličan vedno enakih ničvrednih kraj in krvavih pijanskih pretepov ni hotel tako zlahka izgubiti trupla. Ignacij je odgovarjal bojazljivo, povsem drugače kot pred urami, ko se je pogajal z rudniškim ravnateljem ali njun pogovor obnavljal Zofiji, zasliševalec pa je neizprosno vrtal vanj, želel je slišati, kdaj ga je našel, je bil kdo z njim, kdaj ga je nazadnje videl živega, kje je bil včeraj in danes ter kaj je počel, v kakšnem odnosu sta bila z očetom. Zadnje vprašanje je Ignacija vznemirilo, v njegovi glavi se je vzpostavila jasna vez med očetovim samomorom in pred leti dano obljubo, spomnil se je njunega prepira in prerivanja dan prej. Še vedno ni ničesar obžaloval, a zavest krivde ga je začela kljuvati, misli so mu begale po pravkar vzpostavljeni vzročni povezavi. Verjetno bi orožnik iz njega izvlekel vse dvome, razgovoril njegovo slabo vest, a ga je rešil zdravnik, ki se mu je zdela orožnikova strogost nepotrebna, celo zoprna. Čudi ga, je rekel, da po drevju ne visi pol vasi, ko se jim spodmikajo tla pod nogami in podzemlje krade njihovo imetje in trud. Resda se žandar ni odzval z besedami, je pa prenehal nepopustljivo zasliševanje in dokaj vljudno poprosil Ignacija, naj ju s tovarišem vodi do kraja, kjer je našel pokojnega.
Starejši orožnik je kratko pot premolčal, mlajši jima je ubogljivo sledil, Ignacij pa se je otepal občutkov krivde: ni imel izbire, rad bi ostal na kmetiji, a stvari so se zasukale, kot so se, moral je prodati.
Pijanci se pogosto obešajo, je orožnik poučeval mlajšega kolega, ko so stali ob paru brez, a je primer vseeno treba skrbno raziskati, razjasniti vse okoliščine. Čeprav je tu vse jasno, je dodal po krajšem premoru, ko se je njegov pogled sprehodil po razritem pobočju, podrta hiša, nikakršni obeti, tega ne zdrži niti pijan človek.
Zofija in zdravnik sta sedela na klopi blizu svinjaka, zdravnik se je odsotno igral s praznim kozarčkom, ona je vztrajno pogledovala, ali se trojica že vrača. Zdravniki so ji zbujali grozo, prevečkrat je slišala, kako je prejšnji zdravnik v materinem telesu razrezal dvojčka, in tako živo si je znala tisto dejanje predstavljati. Takrat se je zaslišal nežen Terezijin klic. Hotela ga je preslišati, a zdravnik je že prenehal vrteti kozarec po rokah, dvignil je glavo in jo vprašujoče pogledal. Brez besed je šla v svinjsko kuhinjo. Še preden se je sklonila k Tereziji, je za sabo že slišala vzklik začudenja, da imajo že pomladi božične jaslice. Hitela je s pojasnjevanjem, da sta mati in dojenček v redu, da so jima tam uredili ležišče, ker se lahko hiša vsak čas podre, da se že čez nekaj dni selijo v dolino. Zdravnik jo je samo napol poslušal, Tereziji je vzel otroka in ga popestoval, mu govoril in premikal prste pred njegovim obrazom. Ko je glasno zajokal, ga je naglo vrnil Tereziji in jo sočutno pogledal. Kako lep fantek, je rekel, resnična smola, da je slep.«
Roman Rozina
Roman Rozina (7. 5. 1960) živi v Orehovici pri Izlakah. Osnovno šolo je obiskoval na Izlakah, gimnazijo v Trbovljah, v Ljubljani pa je končal študij novinarstva (1984). Zaposlil se je pri lokalnem časopisu v Zagorju, zatem delal na nacionalni televiziji, bil samostojni novinar, delal na razvojni agenciji, zdaj pa je samostojni književnik.
Od leta 1997 se ukvarja s publicistiko, ki je povezana z zasavsko sedanjostjo in preteklostjo. Napisal je kakšnih trideset tovrstnih del. Z leposlovjem se je začel ukvarjati pozno. Za kratke zgodbe je prejel nekaj nagrad, prva je bila nagrada revije Sodobnost (2009). Za romane je prejel modro ptico (2014) in bil dvakrat nominiran za nagrado kresnik (2011, 2017).
Njegovi romani so: Štiri Sneguljčice in Palček (2008), Galerija na izviru Sončne ulice (2008), Štirje v vrsti (2012), Županski kandidat Gams (2014), Zločin in ljubezen (2016), Kratke zgodbe: Relativnosten triptih z vrtnico (2010), Šumijo besede domače (2011), Kolo sreče (2018) in Po cipresah diši (2019).
