Samo še en dan nas loči do izida novega romana zagorskega pisatelja in novinarja Romana Rozine. Roman Sto let slepote namreč izide pri založbi Mladinska knjiga jutri, 28. oktobra. Vsak dan ob 20. uri bomo ekskluzivno objavljali odlomke iz prvega dela njegovega novega romana, ki je pisateljev pogled na sto let življenja v Zasavju. Danes objavljamo deseti del.

»Ne norite, jo je ustavljala Zofija, starka pa se je kot vešča zaletavala med njimi. Bila je slepa, je javkala Štefanija, videla je njegove oči, morala bi vedeti, da se je v njem naselil hudič. Bolje bi bilo, če bi se rodil mrtev. Ko bi bilo treba zadaviti to hudičevo seme, so bili prešibki, je pihala, zdaj je že prepozno, tu je, prišel je s podiranjem cerkve in ugašanjem sonca. Zofija jo je od zadaj močno objela z obema rokama in glasno zavpila, naj preneha čenčati, Štefanija pa je med otepanjem nadaljevala brez konca in kraja, da malček ni človek, namesto oči ima mrzli luni, rogovi mu bodo pognali in rep, prišel je s polomom in bo sejal nesrečo, komaj se je izvalil, pa že vse trepeta pred njim. Zofija jo je stisnila z vso močjo, obe sta se zvalili po tleh. Starkino telo je drgetalo v njenem objemu, imela je steklen pogled, iz ust ji je silila pena.

V temi in tišini svinjaka je Terezija stiskala k prsim drobno telesce, ki bo kmalu krščeno za Matijo, in se ni mogla načuditi njegovim svetlim očem. V kotlu je gorelo, bilo jima je toplo.

Naslednji dan bo šel Ignacij že navsezgodaj na rudniško upravo. Sprejel ga bo ravnatelj rudnika, uglajen starejši gospod, očitno tujec, ki se kljub dolgemu bivanju v dolini ni povsem privadil tukajšnjemu jeziku.

Njegova pisarna z visokim stropom deluje mogočno kot cerkev, težko pohištvo in s temnim lesom obložene stene mračijo prostor. Ravnatelj jima bo iz brušene hruškasto oblikovane steklenice natočil žganje, sedla bosta na udobna, v usnje oblečena stola. Ignacija bo vljudno povprašal o dogajanju v Podgorju, čeprav so mu razmere znane do zadnje potankosti, zatem ga bo odvedel k veliki karti, ki visi na eni izmed sten. S prstom bo drsel po črtah in razlagal, katera pomeni glavni rov, kje so drugi jamski objekti, kje zaloge premoga še niso odkopane. Ignacij bo zaman skušal karkoli videti in razumeti na zapleteni risariji, medtem ko bo ravnatelj v svoji smešni govorici razlagal, da se tudi pod površjem soočajo s hudimi težavami, ležišča so bogata, a je teren težaven in odkopavanje premoga zelo nepredvidljivo. Tla se lomijo, nanje s svojo težo pritiskajo skalnati vrhovi nad Podgorjem in rinejo celotno pobočje v dolino. Ignacij bo slabotno ugovarjal, da so se plazovi in udori začeli šele z rudarjenjem, ravnatelj pa se bo široko nasmehnil, da so plazovi in še marsikaj že iz davnine, celo morje in tropsko rastlinje je bilo tod, saj drugače ne bi imeli česa kopati.

Ko bosta znova sedla, mu bo Ignacij naravnost rekel, da je prišel prodat svojo zemljo. Ravnatelj bo pokimal, ponudba ga ne bo presenetila, še več, priznal bo, da jo je že dolgo pričakoval. Odločitev se mu bo zdela preudarna, saj so erozijski procesi v silnem zaletu, bivanje ni več varno in zemlja ne jamči, da bo poplačala vloženo delo. Pošalil se bo, da oni ne kupujejo zemlje, ker bi sami nameravali kmetovati, na površini želijo urediti samo nekatere stvari – zagotovo ne bo več njiv, ki so pravi požiralniki vode, kar povzroča velike sitnosti pod zemljo – da bo delo v rovih potekalo varneje in z manj motnjami. Napredka ni mogoče ustaviti, se bo nasmehnil, napočil je čas, ko se žetev seli pod zemljo.

Pomolčala bosta ob tej besedni figuri, nakar bo Ignacij povedal, da mu je prejšnji dan podrlo pol hiše, zato išče službo in stanovanje. Potrebujejo močne, dela vajene ljudi, bo ravnatelj preudarno kimal, za službo ne bo nobenih težav, pogledali bodo tudi, če je kakšno stanovanje prosto. Ignacij bo neposreden, želi stanovanje v novi koloniji, kamor se je preselila tudi njegova sestra Zofija. Ravnatelj se bo veselo zasmejal, da so tam najboljša stanovanja, v katerih bivajo preverjeni kopači, začetnikom pripadajo slabša stanovanja, ko pa se izkažejo in se ponudi priložnost, jih preselijo v boljša. Ignacij bo vztrajal, da je garač in hoče stanovanje v novi koloniji. Ravnatelju bo všeč njegova odločnost, zato se bo pozanimal pri upravniku, kakšne so možnosti. Vstal bo in Ignaciju stisnil roko v znak, da sta dogovorjena in se je njun pogovor končal.«

Roman Rozina


Roman Rozina (7. 5. 1960) živi v Orehovici pri Izlakah. Osnovno šolo je obiskoval na Izlakah, gimnazijo v Trbovljah, v Ljubljani pa je končal študij novinarstva (1984). Zaposlil se je pri lokalnem časopisu v Zagorju, zatem delal na nacionalni televiziji, bil samostojni novinar, delal na razvojni agenciji, zdaj pa je samostojni književnik.

Od leta 1997 se ukvarja s publicistiko, ki je povezana z zasavsko sedanjostjo in preteklostjo. Napisal je kakšnih trideset tovrstnih del. Z leposlovjem se je začel ukvarjati pozno. Za kratke zgodbe je prejel nekaj nagrad, prva je bila nagrada revije Sodobnost (2009). Za romane je prejel modro ptico (2014) in bil dvakrat nominiran za nagrado kresnik (2011, 2017).

Njegovi romani so: Štiri Sneguljčice in Palček (2008), Galerija na izviru Sončne ulice (2008), Štirje v vrsti (2012), Županski kandidat Gams (2014), Zločin in ljubezen (2016), Kratke zgodbe: Relativnosten triptih z vrtnico (2010), Šumijo besede domače (2011), Kolo sreče (2018) in Po cipresah diši (2019).