»Spoštovani, ni vsaka pesem za v antologijo. Pesnik Janez Menart je eni svojih zbirk dal naslov Časopisni stihi in tudi tale moja pesem je take sorte: natrosi malo popra, malo popika, malo poboža, kako solzico spusti in sveta prav nič ne spremeni. Pa srečno Savus,« je ob poslani pesmi zapisal zagorski pesnik Vlado Garantini.
Rdeči september
September, kimavec po starem,
pomenljivo izbrano ime,
za ljudi in za naravo.
Jutro rosno, rosno lice,
mokre, blatne do vrtov stezice,
nad hostami razpredene lilaste meglice.
Dobrote s polj, njiv, vrtov
se spravljajo domov.
Dnevi krajši,
kot nadležne pajčevine se vlečejo noči.
Temperatura pada, virus pa nevarno raste,
pol sveta je že oblekel v rdeče,
ponekod pa že na črno vleče.
Tudi naša mala piška, na sončni strani Alp,
je gnezdo prebarvala rdeče.
Šole stokajo pod ukrepi,
bolnišnice pokajo po šivih.
PCT povsod gre s tabo,
pred spanjem deni ga pod zglavje,
morda ga boš potreboval,
če sanje popeljejo te kam na potovanje.
Starčki hiramo doma in po domovih,
buljimo v ekrane,
komande se vsipajo iz Ljubljane.
Virus bo spet razredčil naše vrste,
nov pokojninski zakon sploh ne bo potreben,
probleme vse bojo rešile krste.
Politika se je vrnila v svojo »štalo«,
kimanje se bo nadaljevalo,
strasti bojo vrele, ulice spet oživele,
biseri s svinjami se pomešali.
Z zakonom novim špičaste jezike
bi nam radi oglobili in zavezali,
grobar ne ve, da sebi koplje jamo.
Pravični Bog pa vse
pozorno spremlja iz daljave
in nas prijazno sprejema
v blažene višave.
Vlado Garantini
Fotografija je simbolična
