Puščava Namib velja za najstarejšo puščavo na svetu. Nahaja se na jugozahodu afriške celine. Razteza od južne Angole do severnega dela Južne Afrike. Na zahodu se sreča z Atlantikom, na vzhodu pa jo omejuje Centralni plato, medtem ko se na jugu približa puščavi Kalahari.
Dolga je približno 2000 km, široka od 64 do 200 km, njena površina pa meri okoli 81.000 km2. Največji del puščave Namib pripada Namibiji, po kateri je država po osamosvojitvi 1990 tudi dobila ime.
Na severu puščave Namib je ob Atlantiku peščeni del, ki se imenuje Skeletna obala (Skeleton Coast), proti notranjosti pa se razteza pretežno kamniti del, ki ga imenujejo Koakoland. Južni del puščave Namib je povsem peščen z visokimi sipinami rdeče rumenega peska, kar je odvisno od temperature. Podnevi je pesek pretežno rdeče rjav, medtem pa ko je zvečer, ponoči in zjutraj pretežno oranžno rumenkast.
Na južnem delu se nahaja najbolj obiskan Nacionalni park Namib – Naukluft. Najjužnejši del od mesta Lüderitz do meje z Južnoafriško republiko pa je prepovedano območje, na katerem kopljejo diamante. Puščava Namib je pretežno nenaseljena. Ob atlantski obali se nahajajo le dve turistični in dve pristaniški mesti. V celinskem predelu puščave pa je nekaj stalnih naselij.
Klima je izredno zanimiva. Zaradi Bengalskega hladnega toka, ki se premika v Atlantiku od juga proti severu, je ob obali povprečna dnevna temperatura med 15 in 20 stopinjami in skoraj stalno megleno. Megla se razteza celo do 10 km v notranjost puščave. V notranjosti puščave pa se zrak segreje tudi preko 40 stopinj, klima pa je izredno suha. Zelo zanimivi so pretežno suhi vodotoki, vsi so usmerjeni proti Atlantiku. Le-ti se občasno napolnijo le v času deževne dobe (v času naše zime). Rastlinstvo je v puščavi Namib zelo skromno ali ga skoraj ni. Tam pa najdete endemsko velvičijo -starodavna rastlina, ki doseže starost od 400 do 1.500 let. Zelo redka in zaščitena rastlina ima simbolni pomen, zato je tudi v spodnjem delu grba Namibije poleg oriksov in ribjega orla.
Na našem potovanju smo v puščavo Namib vstopili na severu na območju Koakoland. Vozili smo po izjemnih raznobarvnih prostranstvih po zelo dobrih makadamskih cestah. Spotoma smo občudovali različne raznobarvne reliefne oblike kamenja, gričev, hribov in gora. Ves čas smo oprezali, ali bomo srečali slone in ostale živali, ki so prilagojene za življenje v ekstremnem puščavskem okolju. Razen osamljenih oriksov in nojev, skupine springbokov in dveh jat ptic ujed nismo videli drugih divjih živali. Žal slonov, ki so kar pogosti na tem območju, nismo srečali, videli pa smo precej velikih in tudi težkih slonjih fig – težko bi temu rekli kakci.
Ko smo končno obrnili proti obali, smo obiskali izredno lepo gorovje Spitzkoppe, ki se iz peščene ravnine vzpenja proti nebu skoraj do 1800 metrov. Najvišji vršac Gross Spitzkoppe se zaradi velike podobnosti imenuje tudi Afriški Matterhorn. Ko smo prispeli v mestece Hentiesbaai smo na svoji koži občutili temperaturno razliko. Za Evropejca skoraj neverjetno, ampak iz okoli 38 stopinj vroče notranjosti smo prispeli na 20 stopinj hladni in vlažni obalni predel. Kar hitro smo začeli na sebe vleči dolge rokave.
V turističnem Swakopmundu smo preživeli dva dni. Zjutraj je bilo precej vlažno in hladno. Dopoldan smo si ogledali razbesneli ocean, ki se je z valovi zaletaval v kopno. Popoldan pa sva se s Katjo odpravila s štirikolesnikom na vožnjo po sipinah puščave Namib. Z našim vodičem Patrickom smo premagovali vzpetine in se spuščali po strminah. Na enem od strmejših delov je Katja dala premalo plina in štirikolesnik je obstal in se zakopal v pesek. Vodič je takoj priskočil na pomoč, jo poučil in že smo nadaljevali vožnjo, polno adrenalina. Na polovici poti smo se zapeljali na rob peščene vrtače, vodnik pa je pripravil dve deski za spuščanje po sipini. Malo potrebnih instrukcij in Katja je že zdrvela z veliko hitrostjo proti dnu vrtače. Iz dna je skozi smeh zavpila: »Ja hudimana, kje pa je vlečnica?«. Ni preostalo nič drugega, kakor pot pod noge in po pesku navzgor do izhodišča. Za njo sem se spusti po sipini še jaz. Zares nepozabno. Katja je bila zelo uporna in po sipini se je spustila še trikrat. Zelo zadovoljna sva se odpeljala za najinim vodičem nazaj v Swakopmund.
Od Swakopmunda smo se napotili proti Nacionalnem parku Namib – Naukluft. Kratek postanek smo napravili pri izrazito lepi razpotegnjeni vzpetini iz peščenjaka Fogelfederberg in pri Kozorogovem povratniku (Tropic of Capricorn), ki smo ga prečkali na poti v Sesriem. Naslednji dan smo se odpravili 62 km v notranjost puščave in obiskali znameniti Sossusvlei (izg. sosusflej), kjer je še bolj znamenit Deadvlei (Mrtva kotanja) z več tisoč let starimi okameneli stebli dreves. Ob povratku pa smo se sprehodili tudi po globokem kanjonu Sesriem, ki ga je narava oblikovala na kamniti ravnini, kjer so bile še vedno mlake vode v tem času presušene reke Tsauchab (izg. caučab).
Po zelo vročem dnevu je izredno prijalo plavanje v bazenu v kampu. In tukaj sem doživel eno najlepših scen na našem potovanju – med kopanjem v bazenu me je obiskala po moji oceni ena od najlepših antilop – oriks.
