ponedeljek, 12 maja, 2025

Iz te kategorije

Na morje ali v hribe?

Kje Zasavskih pet poleti najraje dopustuje? Jih poletna vročina prežene “na hladno”, v hribe, ali kot martinčki iščejo sončne žarke na morju? Ali morda na dopust odidejo kam čisto drugam? Kaj jim pomeni popoln dopust?

Urša Haberl, peta na svetovnem pokalu karateja za mlade, Hrastnik

Poleti najraje dopustujem z družino na morju in to v skritem kotičku, kjer turistov skoraj ni. Zame je to popoln dopust. Takrat se odklopim in si res spočijem. Z družino tako preživim največ skupnega časa, kar ga lahko, in nadoknadim vse zamujeno čez leto. Včasih pa naju s fantom poletna vročina prežene tudi v hribe ali pa kam v tujino. Odvisno od trenutnega počutja. Ta del počitnic je namenjen uživanju. Poletne počitnice izkoristim, da napolnim baterije in se pripravim na nove obveznosti, izzive in naloge, ki se vedno znova pojavljajo v mojem življenju.


Saša Jerman, predsednica KS Ravenska vas, Zagorje


Jerica Laznik, koordinatorica programa Starejši za starejše, Hrastnik

Kje najraje dopustujem? Na to resnično težko odgovorim. Mislim, da se želje in destinacije spreminjajo z leti. Ko sta bila sinova mlajša, je bila top izbira morje in sindikalna prikolica, znali pa smo se imeti lepo tudi na obrežju reke Gračnice. Ko sta sinova odrasla, sem prikolico zamenjala s hoteli, še vedno na morju, a ne več v poletnih mesecih. Da pa sem že prava »seniorka«, me izdaja vedno večje uživanje v mehurčkih in sproščujočih blagodejnih užitkih, ki jih nudijo naša termalna zdravilišča. Kot pravi Zasavki so mi še vedno ljubi tudi hribi, če le ni hoja predolga in strma. Pa kaj ‘čem, če ravnih ni pretirano veliko. 🙂 Ta velikega, Triglav, pa sem že osvojila.

Vseh dopustov, ki sem jih preživela z meni ljubimi ljudmi, se rada spominjam, zato so bili zame popolni.


Aleksander Medveš, profesor kemije na GESŠ Trbovlje

Narava dela, ki ga opravljam, je taka, da imam kar precej dolg kolektivni dopust. Zato je ta sestavljen iz več delov. Nekoč, ko je bil podmladek še majhen, smo dopustovali v toplicah. Ker kot družina ne želimo biti vezani na hotelske urnike, smo vedno kampirali. Sledilo je nekaj morskih let, kak teden v Istri. Teden je dovolj, ker mi po enem tednu na isti lokaciji z enako rutino postane dolgčas. Zadnja leta, ko sin ne hodi več z nama, se z ženo odpraviva v hribe, trenutno uživava na Pohorju.

Je pa to tudi čas, ko se v hiši kaj obnovi ali popravi. Glavno je, da se v času dopusta nekaj dogaja in da je vsakega po malo.


Jani Zore, upokojenec in član OZSČ Hrastnik

Moj osnovni moto pri dopustovanju je, da se dajo možgani popolnoma na »off«, se pravi popoln odklop od normalnega vsakdanjega življenja. Če je možno, s čim manj vsakodnevnimi nujnostmi, kot so na primer hitenje, mobilni telefon, televizija in internet. No, internet je mogoče še kar »prebavljiv«, ampak v zelo zmanjšanem obsegu.

Zadnja leta poleti dopustujemo na morju – po pravilu na enem od dalmatinskih otokov; v apartmaju, ki je oddaljen od mestnega vrveža in vrveža na plaži. Z ženo sva pri izbiri destinacije precej zahtevna, tako apartma ne sme biti oddaljen od morja več kot 25 metrov, morje mora biti zelo čisto (kar je normalno pri oddaljenih dalmatinskih otokih), okoli apartmaja ali na obali morajo biti drevesa, na katere lahko obesimo svoje viseče mreže, v sklopu apartmaja mora biti tudi večji zunanji kamin, da si med dopustom lahko privočimo jedi, pripravljene »pod peko«. V zadnjih šestih letih pa imamo tudi dodatno zahtevo zaradi naše psičke labradorke. Čeprav toliko zahtev, primeren kraj za dopustovanje ni težko najti. Če imaš na dopustu vse to, kar sem ravnokar napisal, potem lahko govorimo o »ta pravem« dopustu, ki detajlno napolni baterije. Če pa dodam še dobro družbo, potem je pa skoraj popoln.

Svojčas, ko so bilo otroci še manjši, smo dopustovali tudi v hribih in gorah. Najbolj se mi je vtisnilo v spomin enotedensko bivanje v Pogačnikovem domu na Kriških podih v Julijskih Alpah. Takrat smo preživeli enega najboljših dopustov sredi idilične alpske pokrajine med okoliškimi vršaci Razorjem, Bovškim gGmsovcem in Križem. Obiskali smo vsa tri kriška jezera, se povzpeli na vse vrhove, ki obkrožajo Kriške pode. Osvojili smo celo oddaljeno Škrlatico, oziroma Škrlatko, kot je je poimenoval moj sin. Še danes se ob družinskih srečanjih zelo živo spominjamo vseh doživetij, čeprav je minilo že celih četrt stoletja.

Isti avtor