Alojz Kovšca je predsednik Državnega sveta RS in častni pokrovitelj Rudarskega teka 2019. Zasavje in Zasavce ima rad in pravi, da bi med njimi čisto brez težav tudi zaživel. Navdušuje ga slovenska inovativnost, pravi, da smo Slovenci velik narod, če ne po kvadratnih kilometrih, pa po srcu.
Gospod Kovšca, Zasavje ste obiskali zaradi posebne prireditve. Kako gledate na akcije, kakršna je Manj svečk za manj grobov?
Mislim, da smo Slovenci v marsičem lahko izvirni, lahko svetu pokažemo, kako se kakšna stvar naredi. Recimo, vsi govorijo o segrevanju, vsi govorijo o ohranjanju okolja, vsi govorijo o neki postindustrijski družbi, ampak to je čisto preprost primer, kako se lahko z malo dobre volje in z malo premisleka naredi veliko dobrega. Družina Jelševar je tu naredila korak in za tem korakom bi bilo prav, da stopi cela Slovenija.
Letos ste celo podelili priznanje za to delo.
Da in mislim da je šlo v prave roke. Na žalost sem bil ob podelitvi priznanj bolan, doma v postelji, ampak mi je pa v veliko veselje, da je priznanje podelil moj podpredsednik, gospod Matjaž Švagan, župan Zagorja. Tako da je bilo tako rekoč vse v domačem krogu in je bilo prav prijetno.
Kako ste se spoprijeli z delom predsednika državnega sveta?
Nikoli nisem skrival ambicij postati predsednik DS. Uspelo mi je šele v tretje. S seboj sem prinesel izkušnje, pa te niso ne vem kako pomembne, pomembneje je, da sem s seboj prinesel izkušnje sodelovanja z ljudmi, ki so že bili v svetu. To so ljudje, ki me poznajo, poznajo moj način razmišljanja in si zaupamo. Veliko lažje mi je kot mojim predhodnikom, ki so kar od nekod prišli v nek utečen sistem in so se morali soočati z izzivi, ki jih svet kot politična organizacija in kot kolektiv predstavlja predsedniku. Jaz sem pravzaprav samo zamenjal sedež, ampak vedel sem, kaj me čaka.
Vedno znova se pojavljajo razmišljanja, da je Državni svet nekoristen, nepomemben. Kako odgovarjate na te reči?
Saj če bi vprašali ljudi, ali je ustavno sodišče koristno, če nihče ne spoštuje njegove sodbe, bi rekli, da je tudi nekoristno. Če bi vprašali, ali je Državni zbor nekoristen, bi rekli, da je tudi nekoristen. Jaz mislim, da je v Sloveniji nezadovoljstvo s politiko zelo visoko in drznil si bom izreči nekaj, kar me lahko seveda spravi v slabo luč pri mojih kolegih politikih, ampak dejansko v Sloveniji nimamo demokracije, imamo partitokracijo. Različne stranke se obnašajo z državo, kot bi bila njihov volilni plen, po eni strani volivcem prodajajo všečnost, po drugi strani se grejo svoje zasebne posle, ki niso v interesu prav vseh državljanov. Javni interes je tu precej zapostavljen. No, tu sva pri vlogi Državnega sveta. Državni svet je toliko potreben, kolikor je prisoten v zavesti ljudi in kolikor ljudje vedo, kaj lahko Državni svet zanje naredi. V zadnjem letu smo to zavest o vlogi Državnega sveta bistveno spremenili. Recimo, odprli smo vrata civilni družbi, naslavljali smo mnoga resna vprašanja, ki bi drugače tonila v pozabo ali pa sploh ne bi bila na primeren način obravnavana. Pa recimo samo vprašanje študentov invalidov, prevoza študentov invalidov, vprašanje pitne vode. V Državnem svetu smo bili prvi, ki smo začeli biti plat zvona o bančni luknji. V Državnem svetu smo bili prvi, ki smo vstali v bran varčevalcem, ki so varčevali v švicarskih frankih in jih je država pustila na milost in nemilost obračunavanja z bankami, ki so v tem sporu dosti močnejši par. Kar še nekaj takšnih tem je, ki se jih v državnem svetu lotevamo, ker nam ni potrebno biti politično všečen in se ne bojimo novih volitev. Državni svetniki namreč niso politiki, imajo svoja delovna mesta in hodijo na seje v državni svet ob svojem rednem delovnem času, delovnih obveznostih in kot taki so lahko dosti bolj suvereni v odločanju, česar ljudje ne vidijo na televizijskih posnetkih in kar ne piše v časopisih. Dostikrat se zgodi, da državni svetniki, ki ideološko pripadajo določenem političnem polu, glasujejo v nasprotju s tem, kar je ta politični pol skozi zakonodajo pripeljal na mizo za odločanje. Torej se odločajo po svoji vesti, oziroma se odločajo po tem, kar slišijo, vidijo in začutijo v okoljih, v katerih živijo. Torej ni strankarske discipline, posamezniki se odločajo samostojno, oziroma po zahtevah okolij, iz katerih prihajajo. In če pogledamo, kako je Državni svet sestavljen, 22 svetnikov upošteva voljo občin, lokalnih skupnosti, 18 jih pa upošteva voljo interesnih skupin – ali so to delodajalci, znanost, šport, kultura, kmetje, obrtniki, svobodni poklici, … torej, če bi strnil, je državni svet vest državnega zbora, ki takrat, kadar javnost ni zadovoljna z nekim zakonodajnim predlogom, prižge rdečo luč in ta predlog vrne nazaj v odločanje državnemu zboru. Jaz mislim, da to voljo ljudstva državni svet zelo dobro spoštuje, poleg tega pa ljudje tudi ne vedo, da ima državni svet možnost, da sam oblikuje in predlaga zakone v parlamentarno proceduro. V zadnjem letu smo se tega lotili kar štiri- ali petkrat in moram reči, da bomo s tem nadaljevali, in to prav na področjih, ki se jih aktualna politika izogiba.
Kako dobro poznate Zasavje?
Bolj slabo. Zasavje je bilo v mojih mislih do nastopa mandata predsednika DS tisti kraj tam, ki je bil na nek način umazan, zapuščen, pozabljen, tudi kot svetnik sem se srečeval s problemi Zasavja, ki so priromali na mizo DS. Ampak kot predsednik sem pa nekajkrat že bil v Zasavju, poskusil sem vašo kulinariko, doživel sem gostoljubje ljudi. Imam sina, ki se ukvarja s športom, in sem bil tu na nekaj športnih prireditvah in moram reči, da če bi mi nekdo rekel, naj se preselim sem, ne bi imel s tem nobene težave. Zasavje je postalo nekaj čisto drugega, kot je bilo prej in kot je bilo prikazano v javnosti. Zagorje pa sploh. V vsakem primeru se med Zasavci počutim precej prijetno. Moram pohvaliti svojega podpredsednika, zagorskega župana, vidim, da je precej aktiven in da tudi občani njegov trud nagradijo na volitvah. Prav takšen je tudi v svetu – kadar misli, da Zasavju nekaj pripada, ga je težko ustaviti v njegovih zahtevah.
Zakaj ste sprejeli pokroviteljstvo nad Rudarskim tekom?
Ker mi je všeč, da smo Slovenci inovativni, da počnemo nekaj, česar ne počne nihče drug in da to počnemo na svoj način. Spomnim se prvih dni ali pa prvih mesecev po osamosvojitvi. Ni bilo slovenskega politika, ki bi kam šel in ne bi izrekel tistega srečnega stavka: »Jaz sem iz Slovenije, tiste majhne države tam nekje.« Pa koga briga, kako velika je naša država v kvadratnih kilometrih, koliko štejemo. Vprašajte ljudi za logaritemske tablice, za barona Vego, za Luko Dončiča, vprašajte jih, če vedo za Zorana in Gorana Dragiča. Pa za našega Križaja in za Elan. Slovenci smo velik narod, velik po srcu, po našemu doprinosu, kulturi in tako se moramo počutiti. Če se sami ne bomo cenili, potem nas ne bo cenil nihče. In ta dogodek, Rudarski tek, je nekaj, česar drugi nimajo. To je potrebno priti pogledat, to je potrebno doživet.
Dobrodošli torej.
Hvala lepa za priložnost. Rad bi povabil vse ljudi dobre volje, pridite, poglejte, udeležite se in ne bo vam žal.
Marko Planinc
Foto: arhiv DS RS
