Frisi na skladovnicah drv
Na različne načine nas te dni bombardirajo iz vseh strani prijazni nasmehi, bolj ali manj všečni slogani, obrazi visijo ne samo na plakatnih mestih, ampak tudi nadrevesih, plotovih, škarpah, oknih, v izložbah, celo na skladovnicah drv so pripopani. V teh dneh nam podajajo roke znani in neznani »prijatelji«, tisti, ki so že »ogromno« naredili za nas in oni, ki to še nameravajo. Prihajajo iz sosednje ulice, pa tudi od daleč. Takšni, ki iščejo svojo socialno varnost, oni, ki bi bili radi pomembni in seveda tisti, ki res verjamejo, da so sposobni kaj narediti. Zatrjujejo, da se bodo »borili« za nas, da ne bodo pozabili na Zasavje, na tiste, ki živijo v bedi, da bodo poskrbeli za otroke in starejše, da bodo upokojencem polepšali jesen.
Povem vam, ne bodo. Pozabili bodo na Zasavje. Pozabili bodo na nas. Glasovali bodo raje za državo. Ne bodo poskrbeli za otroke. Ker še nobena oblast ni. Ne bodo poskrbeli niti za tiste, ki skrbijo za otroke. Ker še nobena oblast ni. Birokrati bodo še naprej vrteli muzko, po kateri se težko pleše. Upokojenci ne bodo živeli po volitvah nič lažje, kot doslej. Še več, tisti, ki prihajajo med upokojence, bodo živeli še težje kot sedanji.
Takšna je politična realnost. Poslanci pač niso zavezani ljudem, ki so jih izvolili, ampak političnim strankam in vodstvom le-teh, ki so jih kandidirali. Torej, ko bi lahko glasovali za stvari, ki so pomembne in dobre za Zasavje, ni nujno, da bodo oddali glas za to, ampak bodo glasovali tako, kot bo odločila stranka.
Takšna je pač politična realnost. Zato si lahko le želimo, da bi iz Zasavja pristalo v parlamentu nekaj poslank in poslancev, ki bi znali misliti tudi s svojo glavo in bi imele/i takšna jajca, da bi včasih rekli: »Mat k…., glasoval bom tako, kot mislim, da je prav, ne pa tako, kot mi boste tupili v glavo.«
Časopis mi je fajn, ker v njem pišemo tudi o dobri stvareh: flavtistih, inovativnih srednješolcih, nagrajenih zasavskih dobrotah, denarju za zasavske projekte, dobičkih, mednarodnih uspehih gospodarskih družb, športnikov, kulturnikov, pa tudi uspešnem delu v lokalnih skupnostih. To je življenje. Politika v Ljubljani ga žal ne zna videti.
Marko Planinc
