sobota, 15 februarja, 2025

Iz te kategorije

Zasavskih 5 – Dosežki

V aprilsko zasedbo Zasavskih pet smo povabili delavce, ki imajo v družbi tako pomembno vlogo, da morajo kljub epidemiji še vedno opravljati svoje delo – zagotavljati, da pošiljke pridejo do naslovnikov, izobraževati mladež kljub temu, da so šole zaprte, skrbeti za dostop do interneta in s tem tudi omogočati marsikomu delo od doma, pomagati šibkejšim in jih oskrbovati z najnujnejšim ter stati na prvi bojni črti boja proti koronavirusu.

Aprilski zasedbi Zasavskih 5 smo za tretji izziv poslali nova vprašanja. 12. aprila obeležujemo obletnico prvega vesoljskega poleta s posadko. Ta se šteje za enega največjih dosežkov človeštva. Kaj pa vi štejete kot svoj največji dosežek? Kdo vam je pri doseganju ciljev najbolj v oporo, kako si pomagate, ko postane težko?

Urban Koritnik, pismonoša na pošti 1420 Trbovlje:

Moram povedati, da sem, ko sem prejel vprašanje, dolgo časa razmišljal, kaj odgovoriti, kaj štejem kot moj največji dosežek.  Vsaka stvar, ki sem jo v življenju že naredil in  jih  še vedno delam,  štejem kot  svoj dosežek, pa naj bo to matura, vozniški izpit, odslužen vojaški rok, mogoče moje redno udeleževanje krvodajalskih akcij in s tem na skromen način mojo pomoč veliko ljudem. Ampak mislim, da je moj osebni največji dosežek družina: da se razumemo in da smo vsi zdravi, še posebej v razmerah, v katerih se trenutno nahajamo.

Dejan Kramžar, učitelj zgodovine in nemščine na OŠ Toneta Okrogarja, Zagorje:

Kot moj največji dosežek dosedaj štejem povabilo CMEPIUS-a na praznovanje 30. obletnice programa Erasmus+. Za svoje delo sem junija 2017od najvišjih predstavnikov prejel posebno nagrado evropskega parlamenta v Strasbourgu in kot predstavnik, v družbi 32 nagrajencev, na prireditvi zastopal celotno Slovenijo. Dobil sem še častno priložnost, da sodelujem na okrogli mizi na temo prihodnosti omenjenega panevropskega programa. Na ta način je bilo priznano moje delo na področju eTwinninga in na splošno s povezovanjem z drugimi izobraževalnimi zavodi širom Evrope. Strinjam se z navedbo z uradne strani praznovanja Erasmus+, da ta omogoča pridobiti kompetence, potrebne za samostojno, zadovoljno življenje. Udeleženci laže najdejo svoje mesto v družbi in razvijejo občutek evropske identitete – poleg svoje nacionalne, regionalne, lokalne identitete.

Pri doseganju mojih ciljev mi je vedno najprej in v prvi vrsti ob strani stala družina. Ker prihajam iz velike družine, mi ni bilo težko najti primerne sogovornike. V veliko oporo so mi tudi kolegi ambasadorji eTwinninga in zadovoljni udeleženci naših skupnih delavnic. Največje priznanje pa kot učitelj seveda dobim od svojih učencev. Ne smem pozabiti še na pet izjemnih sodelavcev, tistih pravih sogovornikov in  energičnih podpornikov. Ti mi stojijo ob strani v dobrem in slabem, prav tako moja partnerka, brez nje danes ne bi bil to, kar sem. In da še zaključim z lepo mislijo ene izmed mojih čudovitih sester: “Dom je tam, kjer je srce!”


Rok Leskovec, terenski tehnik na A1 Slovenija, Trbovlje:

Nisem ravno tip človeka, ki si postavlja velike oz. preveč dolgoročne cilje. Skozi življenje bolj potujem preko manjših izzivov in doseganja malih zmag. Zato bi izmed njih težko izbral največji dosežek. Zagotovo sem ponosen, da sem bil soustanovitelj in član zasavske glasbene skupine Chainbrake in eden večjih dosežkov je gotovo kvaliteten avtorski singel. Po drugi strani si v velik dosežek štejem, da sem zbral pogum in se pred leti zaposlil v klicnem centru tehnične podpore, da sem lahko danes, kjer sem. Ponosen sem, da sem na svojem, ter, da sem si ustvaril družino.

Naj se sliši še tako klišejsko, vendar je žena moja najboljša prijateljica. Vedno najde besede, ki me bodrijo in nudijo oporo, ko mi gre oz. tudi, ko ne gre vse po načrtih. Rad rečem, da je glasba moja droga. Ko postane težko, se »zadanem«. Bodisi poprimem za instrument, pôjem ali na glas navijem izbranega rock ali metal izvajalca. Šele, ko »prime«, sem pripravljen poslušati ženine besede.


Štefka Suša, sekretarka Rdečega križa Zagorje:

Vsak posameznik se ves čas razvija in v vsakem življenjskem obdobju ga zaznamujejo določene situacije, ki bogatijo in osmišljajo njegovo prebivanje, pojavijo pa se tudi take, ki ga otežujejo. Pretekle izkušnje so vedno dobra popotnica za vse prihodnje izzive. Ko človek razmišlja, kaj vse je v življenju dosegel, kaj je tisto, kar mu pomeni največ, na dan privrejo številni spomini. Težko je poudariti en največji dosežek, ker potujemo skozi različna življenjska obdobja; v mlajših letih se šolamo, nato si oblikujemo svojo eksistenco, si ustvarjamo družino, opozarjamo nase na različnih področjih, tkemo socialne vezi, se trudimo za boljši svet in potem – če smo na pravi poti – uživamo v tistem, kar smo, in tistem, kar smo dosegli oz. ustvarili. Če bi povzela vse to, bi dejala, da je moj največji dosežek, ki ga vidim v tem trenutku, ta, da sem zadovoljna s svojim življenjem, kar pomeni, da delam tisto, kar me osrečuje; da si znam vzeti čas zase; da imam neznanski privilegij imeti vnuke in jih opazovati, kako odraščajo, kako lepo jim je; ponosna sem na to, da moj trud, ki ga vlagam v poklicno kariero, ne pomeni zadovoljstva samo meni, ampak da lahko pomagam tudi drugim, v čemer vidim smisel prebivanja; to, da pomagam drugim, bogati tudi moje življenje.

Pri doseganju ciljev in izpolnjevanju osebnih želja mi je v največjo oporo družina, na katero se lahko zanesem kadar koli, ogromno vlogo v mojem življenju pa imajo tudi prijatelji; ti so tisti, ki me podpirajo in pomagajo pri različnih odločitvah, lažjih in težjih, prijetnih in neprijetnih. Tudi z njihovo pomočjo lažje krmarim med željami srca in potrebami razuma. Ko mi postane težko, pa se spet lahko obrnem na družino in prijatelje, ki me bodrijo in mi stojijo ob strani, pa tudi na vnuke, ob katerih pozabim na vse tegobe; ti vse slabe stvari v trenutku spremenijo v dobre. Kadar mi je zelo hudo, pa mi včasih koristi tudi samota, da sama v sebi predelam vse, kar me teži, in na novo oblikujem najboljšo različico sebe. Tako se vsakič znova okrepim in opremljena z vsemi izkušnjami ponovno oživim – z večjo previdnostjo, večjo preudarnostjo, vsekakor pa s pozitivno energijo in z željo po lepih stvareh, ki bogatijo in osmišljajo naše prebivanje v tem »norem« svetu.


Patrick Žibret, diplomirani zdravstvenik v UKC Ljubljana, Hrastnik:

Vsak ima v življenju svoje cilje. In cilji vsakega posameznika se med seboj razlikujejo. Meni v življenju veliko pomeni izobraževanje. Tako se sedaj ob delu še dodatno izobražujem na magistrskem študijskem programu druge stopnje Zdravstvene vede, smer Nujna stanja v zdravstvu, kar mi bo še dodatno v pomoč pri mojem delu. Dosedanji največji dosežek v mojem življenju pa bi lahko rekel, da je zaključek študija smeri Zdravstvene nege in Programa za izpopolnjevanje – Pedagoško andragoško izobraževanje, ki mi omogočata, da lahko pomagam ljudem in seveda tudi predajam svoje znanje naprej ostalim. Vsekakor je družina tista, ki mi je vedno stala ob strani. Vsi vemo, da je vsak študij občasno težak in pri tem potrebujemo oporo družine in prijateljev, ki so vedno na voljo, ko jih potrebujem. Saj veste, kaj pravijo, prijatelji so družina, ki si jo izbereš.

Isti avtor