Budnice zasavskih pihalnih godb so tradicionalno dvigovale utrujene veke delavskega naroda (kolikor ga je še ostalo), napolnile srca upokojencev, zmotila rutino prijavljenih na zavodih. Tisti iz malo višjega razreda pa budnic niso slišali. So nekje na prvomajskih počitnicah, največ seveda na hrvaškem morju.
Vseeno je prvi maj praznik, ki so ga v Revirjih vedno praznovali nekako najbolj prvinsko. Nekako so ga vzeli najbolj za svojega. Kako tudi ne. Delo je v Zasavju od nekdaj visoko na lestvici vrednot. Delo je bilo v Zasavju doma že od nekdaj kot enostavna nuja za preživetje na redko posejanih kmetijah.
Ko so odkrili v zasavskih dolinah črno zlato, je postalo delo nuja za tisoče in tisoče Zasavcev. Delo je bilo v tistih letih velikokrat prekleto, tudi osovraženo. Po drugi svetovni vojni je bilo delo nekaj desetletij cenjeno v parolah, še posebej v tisti Delu čast in oblast. Koliko je bilo v delu časti in koliko oblasti, je seveda vprašanje. Nekateri menijo, da so imeli delavci oblast, za druge je bil ta čas nekaj nezaslišano slabega. Za delavce pa je bil čas socializma čas, ko so imeli službo, takšno ali drugačno delo, plačo (pardon: osebni dohodek), sindikat je skrbel za jabolka, krompir, urejal počitniške prikolice in naselja za delavske dopuste, za deputat in še kaj.
Po osamosvojitvi je demokracija delu odvzela čast. Pričelo se je ceniti nedelo, iznajdljivost, pa četudi je ta mejila na kriminal. Delavci so ostali brez tovarn, ker jih je pokradel pohlep, ostali so brez prikolic in počitniških naselij, še krompirja in jabolk praktično ni več. Plače so za večino (pre)nizke, delavski sindikati so že davno umrli, še pravih delavskih politikov ni več. Delavski razred je le še senca nekdanjega delavskega razreda. Tudi v Zasavju, nekoč trdnjavi delavstva, počasi izginja.
Praznik pa ostaja in tudi letos so ga praznovali številni Zasavci s srcem. In nostalgijo. Da bi kdo s ponosom povedal, da praznuje, ker je to njegov, delavski praznik, ni bilo zaslediti. Zato naj budnice budijo in motorji hrumijo. Morda pa koga res zbudijo.
Marko Planinc
Video: Miro Mirkoslav Drobne
