Tokratni literarni večer, 24. aprila, je bil namenjen predstavitvi Bogdana Baroviča, rojenega leta 1955, ki je član Literarnih prijateljev, Društva upokojencev Trbovlje, dve leti. Življenje mu je prineslo veliko veselja, ko se je ukvarjal z različnimi dejavnostmi.

Ko je bil star dvanajst let, je na odrskih deskah Doma svobode recitiral občinstvu Prešernov Krst pri Savici. Takrat se je zaljubil in zastrupil z odrskimi deskami, nastopi, z veliko željo, da postane igralec, umetnik, slikar, novinar … V enem od številnih spisov je kot učenec v Osnovni šoli Ivana Cankarja zapisal: »Ko bom velik, bom … Ne vem, kaj bom; a rad bi bil igralec, pa mi starša dopovedujeta, da so igralci ponočnjaki in pijanci, nezvesti sebi in drugim … Da bom slikar, sem želel; a starša pravita, da so slikarji brez dela, brez denarja in zapiti od žalosti … Bom pa novinar in pisatelj; a so mi starši rekli, da so novinarji v milosti in nemilosti politike in politikov, da so potem restanti in uničeni za vse življenje.« In danes je vse, kar je želel.

Po srednji ekonomski šoli, ko mu je bilo 19 let, je uresničil dve svoji ljubezni, igralsko in napovedovalsko, na radiu. Leta 1974 je stopil na odrske deske gledališča Svoboda Center. V Cankarjevih Hlapcih mu je režiser Janez Drozg zaupal vlogo zdravnika. Avdicijo za napovedovalca na Radio Trbovlje je opravil pred komisijo, kjer sta bila Saša Veronik in Menči Klančar. Po rojstvu sina Jureta se je na račun družine odpovedal igralstvu.

Starec in morje Ernesta Hemingwaya je za Bogdana sinonim za sleherno življenje, ki je kruto, je hkrati borba in spoštovanje nasprotnika, je obžalovanje in nuja, je zmaga, a največkrat na koncu življenja poraz.

Pri 30 je bil med 700 prijavljenimi izbran na avdiciji za povezovalca programa. Postal je urednik Razvedrilnega programa TV Slovenija, voditelj, scenarist in tudi režiser. Leta 1984 je žena povila sina Domna. Osamosvojitvena vojna 1990 je bila ponovno prelomnica, da se je vrnil na Radio Trbovlje, da je varoval družino.

S slikarstvom se je začel ukvarjati pred 24 leti, ko sta bila skupaj s sinom Domnom v slikarski šoli akademskega slikarja Janeza Kneza. Od takrat je nastalo več slik, ki jih je naslikal v dobrodelne namene. Največ mu pomeni slika Igrivi medvedek, ki je bila prodana v dobrodelne namene za otroški onkološki oddelek pediatrične klinike v Ljubljani. Narisal je nekaj sto slik, ki jih je podarjal, nekaj prodal.

Bogdanova velika ljubezen je morje, Strunjan, Piran. Za petdeseti rojstni dan je kot pevec nastopil na festivalu Melodije morja in sonca s pesmijo Kam plujemo Marjana Hvale, besedilo pa je napisal Vlado Poredoš. Pesem je prejela prvo nagrado strokovne žirije. Barovič je bil trikrat izvoljen za poslanca v Državnem zboru, dvakrat za trboveljskega župana.

Vse pozitivno je povedal številnim obiskovalcem literarnega večera. Za ceno,  ki jo je plačal ob tolikšni angažiranosti, ni povedal. Razkril je svojo nežno plat, ki so jo poznali le redki. Da je deloholik, da aktivno, kolikor mu dopušča zdravje, pove dejstvo, da sta luč sveta zagledala njegova kriminalna romana Barabe živijo dolgo in Tudi barabe umrejo, mar ne. Njegova ustvarjalna žilica ne miruje. In tako naj ostane še dolgo, saj vemo, da še ni povedal vsega.

Za kuliso večera je poskrbel harmonikar Franci Vrtačnik, zapeli sta Lea Hlebec in Vida Vozel.

Besedilo in foto: Irena Vozelj