V časopisu Savus smo malo pred novim letom objavili literarno besedilo pisatelja Romana Rozine z enostavnim naslovom Gral. Morda ga je kdo spregledal, morda komu v Zasavju časopis ni prišel v roke, zato ga objavljamo še na spletni strani. Tudi zato, ker spletno stran berejo tudi ljudje izven Zasavja in Rozinov tekst je vsekakor vredno prebrati. Večkrat.

Roman Rozina

Gral

Kratki prsti, obloženi s trdo kožo in z rjavimi kadilskimi madeži, ki so se razlezli tudi na zadebeljene nohte, so nenavadno spretno vezali snopiče slame. Dokončani pehar je ded poveznil na že prej spletene, na zlatorumeni stolp, ki je zrasel na klopi ob krušni peči. Bahavo je pogledal babico, zdaj pa naj kar pride Miklavž, imel bo kam dati svoja darila. Babica se je samo namrdnila, otroci pa so ob omembi Miklavža zastrigli z ušesi. Ded je začutil njihove zvedave poglede in jim odgovoril, da so peharji najpomembnejši, Miklavžu se vedno mudi, nima časa, da bi iskal primerno posodo za svoja darila. Lahko bi se zgodilo, je nadaljeval glasno in razločno, povsem drugače od običajnega momljanja, da bi jo s polno vrečo mahnil kar mimo hiše, če bi ne nastavili peharjev. Posoda je najpomembnejša, je končal predstavo, v tako lep pehar bi Miklavž še vražičkom stresel kako malenkost.

V bel lateks oblečene roke napenjajo kožo, kirurgova desnica drsi po desetcentimetrski črti, skalpelu se ugreza vedno globlje, do reber in še naprej. Prsni koš je povsem neobčutljiv za ostrino noža, nobena mišica ne trzne niti takrat, ko orokavičeni prsti v režo vstavijo kovinsko pripravo in z njo razprejo prostor med četrtim in petim rebrom. Železni okvir postane ograja delovišča, bele roke segajo v jamo, režejo, sesajo tkivo in pivnajo kri. Ko iz votline odstranijo reženj pljučnega krila in okoliške bezgavke, luknjo zagrnejo in zašijejo vhod vanjo.

Ničesar se ne spominja, si pa vse zelo nazorno predstavlja. Ne ve, od kje so se nateple te podobe, kako so možgani iz različnih razlag, zapisov in slik sestavili tako prepričljivo predstavo. Spominja se le, da je povsem gol, pokrit z zeleno rjuho, ležal na mizi, prostor se je zdel ogromen in utapljajoč se v psihedeličnih barvah, zeblo ga je, tudi okrogli žarometi so sijali hlad. Zbodla bom, je rekla ženska na njegovi levi, kot popačen odmev je slišal podobne besede še z desne strani.

Napenja možgane, skuša priklicati besede, ki so sledile, pojasnila, zakaj to počneta, a se muči zaman, nobena beseda ali slika se ne prebije skozi nepredirno temo.

Razbojniki so odjezdili, Ali Baba je splezal z drevesa in pred kamnito steno ponovil čarobne besede. Nevidna vrata v steni so se odprla, stopil je v veliko obokano votlino, polno raznovrstnega blaga. Hodil je med vezeninami, brokatom, preprogami in drugimi dragocenostmi, nazadnje pa vzel toliko vreč zlatnikov, kolikor jih je lahko natovoril na svoje osle.

Počasi prepoznava resničnost in vanjo umešča svoje okorno telo. Bolniška postelja na levi je prazna, zavesa mu zastira pogled na desno. S pogledom in prsti najdeva cevke in žice, ki poganjajo iz prsi, rok, vratu, pred obraz previdno ponese roko s plastično zapestnico, na kateri je zapisano njegovo ime, kmalu mu bodo povedali še za urinski kateter in torakalni dren, ki ju ni opazil.

Ni povsem prebujen, sanje so še dovolj blizu, da se jih spomni. Okraden je bil, ga preblisne, izpraznili so mu prsni koš. Vstopili so vanj, kot je Ali Baba v razbojniško votlino, in odnesli, kar so hoteli. Sledi niso niti poskusili zabrisati, pustili so kisikovo masko, številne žice in cevke. Ne skrivajo se, pravkar je nekdo vstopil v sobo, z zaslona za njim prebira številke in jih nekam zapisuje. Sliši ženski glas, ki ga sprašuje, naj s številkami od ena do deset oceni bolečino.

Ne poznajo čarobnih besed, da bi z njimi razmaknili rebra, ga prešine, zato so zarezali vanj. Samo on jih pozna, se komaj opazno nasmehne. Resda so napisane na vseh njegovih izvidih, a zgolj on ve, da so geslo.

Na vso moč potegne vase zrak in opazuje bat, ki se dviga po valju cenenega plastičnega spirometra, potuje mimo modro označenih črt in številk ter se po dveh litrih in pol vdihnjenega zraka zabije v pokrov. Zadrži sapo in opazuje bat, ki se leno spušča po prozorni cevi, nato počasi sikajoče izdihuje. Kolikokrat je že ponovil vajo, kako dolga je veriga sprijetih s-jev, ki jih izpihuje? Petkrat dnevno po deset ponovitev, od operacije pa je minilo že vsaj mesec. Številke so ogromne, ve tudi brez računanja. Koliko litrov zraka je to, koliko dreves je bilo potrebnih, da so proizvedli to množino kisika?

Pot vodi po gozdnem robu in se ves čas nekoliko vzpenja, zato večkrat postoji in pogoltno vdihuje. Laže si, da ne počiva in lovi sape, ustavlja se le pri vdolbinah, ki jih je voda izjedla v makadam, kot da mora razmisliti, kam je varno stopiti. Ustavlja se tudi ob železnih žlebovih, prečno vkopanih v cestišče, ki naj bi služili odvajanju vode, a so polni gramoza postali nekoristna in smešna cestna rebra.

Na vrhu hriba je skromna cerkev, obdana z majhnim pokopališčem. Skoraj vsi grobovi so stari, veliko je zanemarjenih ali opuščenih, sprane črke so večino preminulih potisnile v brezimnost. Betonski in kamniti sopotniki ne tajijo let, med bedenjem ob razkrajajočih človeških telesih so se obrabili tudi sami. Postaranim, pogosto nagnjenim nagrobnikom bi lahko oponesel, da so nekoristni in smešni, ko stražijo nikogar pred nikomer, a črna šala ne zbudi nobenega nasmeška. Staro pokopališče mu je blizu, všeč mu je, da se kruši hkrati z onimi, ki so tam pokopani.

Nekaj naslednjih dni se mu v glavi izrisuje podoba nagrobnikov s plitvo vklesanimi črkami, katerih jasna črta in z njo povednost sta se izgubili. A tudi če bi mu uspelo razbrati napise, to ne bi ničesar spremenilo, je prepričan, četudi bi imena ne bila prazna, če bi bile z njimi sprijete slike in zgodbe, bi bilo vseeno.

Ne zna pojasniti, zakaj so te podobe na plano priklicale Hansa Castorpa, čigar zgodbo je Thomas Mann raztegnil v roman na stotinah drobno potiskanih straneh. Mladega inženirja ladjedelništva je avgusta 1907 poslal v švicarske Alpe, med kašljajoče in kri pljuvajoče jetičnike, se mu mota po glavi. Castorp je v sanatoriju pljučnih bolnikov podlegel morbidnemu čaru bolezni in smrti, tam je ostal sedem let, vse do vpoklica v strelske jarke prve svetovne vojne. Pisatelj je velikodušno razkril vse o njem, kaj so premlevali njegovi možgani in za koga je bílo njegovo srce, pokazal je celo rentgensko sliko vlažnega mesta v njegovih pljučih, nikoli pa ni razpihal megle vojnega meteža, v katerega ga je na koncu potisnil.

Hans Castorp je kot Feniks oživel desetletja kasneje, a tudi drugi literarni biograf Pawel Huelle ni razjasnil njegove končne usode, zadržal se je pri njegovih študentskih letih na politehniki v Gdansku.

Skozi dimaste megle vojaških front ne more ugledati Hansa Castorpa, a arhivski dokument mu namesto njega ponuja vojaka ljubljanskega pešpolka Antona Rometa, čigar zgodba se začne leta 1917 na Južnem Tirolskem, ko ga zaradi obolenja na pljučih odpeljejo najprej v bolnico v Innsbrucku, po razpadu monarhije pa ga sprejmejo v ljubljanski bolnišnici. Od tam ga septembra 1919 z odprto tuberkulozo prepeljejo v Državno zdravilišče Golnik, kjer bo petsto oseminosemdeset dni kasneje umrl. Vestni pisar bo zabeležil, da je trikrat bruhnil kri.

Bi lahko v vojni izgubljenemu Castorpu pripel bridko usodo Antona Rometa, ki je brez predvojne preteklosti, se sprašuje. Prvemu manjka konec in drugemu začetek, preudarja, a ne zna odgovoriti na vprašanje, ali bi lahko dolgost okrevanja prvega spojil z brezkončnostjo umiranja drugega.

Molk ga vpraša, ali so izbrisana imena na nagrobnikih, Castorpi in Rometi samo nadomestki za razmišljanja o njem samem. Na to vprašanje noče odgovoriti, upa, da bo hitro poniknilo v sosledju dogajanj.

Izmišljuje si, Castorpa niso priklicali nagrobniki, njega in jetičnega Rometa je naplavil slučajno najdeni podatek, da se je iperit, po tistem, ko je v prvi svetovi vojni terjal milijon življenj, v drugi svetovni vojni spreobrnil v zdravilo, ki so ga vbrizgavati rakavim bolnikom. Enkrat kemično orožje, vedno kemično orožje, se tokrat nasmehne črni šali.

Zbodla bom, mu reče sestra, rečejo vse sestre, preden potisne iglo v žilo. V naslednjih šestih urah se bo vanj pretočilo tri, štiri litre tekočin, od navadne slanice do citostatikov. Brez izkušenj je še, nedolžen in neveden, kako se bo odzvalo njegovo telo. Morda je bilo narobe, da je zelo pozorno prebral knjižico z opisi možnih stranskih učinkov. Ustvaril je veliko pričakovanj in strahov, morda bo z osredotočanjem nanje katerega celo utelesil, priklical neprijetnost, ki bi je drugače ne bilo.

Kako se počutite, ga vpraša zdravnica, vprašajo vse zdravnice, on pa ne zna odgovoriti. Biva obkrožen z nešteto vprašanji, vsi odgovori so že preminili ali pa so se izselili. Zato se samo nasmehne in zdravnica se mu nasmehne nazaj.

Nekaj dni kasneje se sprehaja po seznamu neželenih učinkov. Spoznal je številna neljuba, težko opisljiva dogajanja v telesu, še najbolj okusna hrana se v njegovih ustih spreminja v mehko železo, celo voda ima kovinsko ogaben okus. Slaba stanja so se zavlekla v njegovo bitje, ždijo tam in reproducirajo svojo nadležnost. Poselili so ga kemični agresorji, ki spreobračajo njegovo notranjost in mu jo odtujujejo, posiljujejo ga z zoprnimi občutji in fizičnimi odzivi, na katere nima vpliva. Začuda ni niti najmanj preplašen, verjame v končnost kemoterapevtskih krogov in vdano čaka nanjo, zgodba se bo končala, zdravniški načrt se bo izpolnil, izgubljeno ravnovesje se bo vrnilo.

Že naslednji trenutek je drugače, zdi se mu, da je obtičal v kafkovski negibnosti, vse se mu zdi brezizhodno, vedno isto kroženje mu je pomračilo pogled. Ko je prvič stopil v ring, ni bilo jasnih pričakovanj, bojazen in strahovi niso imeli izkustvene podlage; zdaj je drugače, zdaj ve, grožnja neprijetnega je domača in nenehno prisotna.

Padel je v rutino, avtomatsko ponavlja predpisana dejanja, od grgranja žajbljevega poparka do jemanja tablet, za katere je pozabil, čemu služijo. Priporočila postajajo ukazi, nepremakljivi aksiomi, to da in to ne, prostor izbire se nenehno oži. Slepo jih uboga, pozablja razmišljati o njihovi tehtnosti. Jezi ga, ker tako ravna, a si ne zna pomagati, valja se v tem neugodju, ki se kot plima širi po vsem telesu in grozi, da bo poplavilo možgane, se uničujoče zažrlo v še zadnje oaze iskrivega.

Vztrajno išče odgovore, kaj se dogaja v kaverni v njegovih prsih. Sliši, kako se je spremenila njena akustika: pri naporu, ko mu zmanjkuje sape, ko hlasta za zrakom in diha globlje, se dihalni aparat oglaša kot meh. Zvočna podoba potrjuje spremembe, a jih ne razkriva.

Zdravniki mu odgovarjajo, da so preostala pljuča kolonizirala čistino, da se je medpljučje nekoliko premaknilo in prepona malce dvignila, rana se brazgotini, tkivna tekočina je zalila, kar je še ostalo votlega. Njihovi odgovori mu niso všeč, raje izbira med možnostma, da se je kak drug reženj kot eleganten gib baletke pahljačasto razpel v prazen prostor, ali da na tistem mestu še vedno vztraja majhna votlina, ki ima obliko dedovega peharja. In bližje ko je božič, bolj je prepričan, da v preparanem prsnem košu, tam nekje blizu srca, nosi posodo, kamor mu bo položeno darilo.

Zvečer ne napiše, česa si želi, na majhen list, ki ga pusti na mizi, zapiše le čudežno geslo, ki odpira pot do toplega gnezda.

Roman Rozina

Foto: arhiv Savus