Predsednica KS Rudnik Simona Jeraj
Simona Jeraj je rojena »Trbovka«, ki se je po nekaj letih življenja v sosednji občini preselila v Hrastnik, od koder prihaja tudi njena družina. Kot zaposlena v gospodarstvu si želi tudi v občini pomagati pri razvoju podjetništva in turizma, v svoji krajevni skupnosti pa je najbolj ponosna na številna društva, ki v njej delujejo.
Zakaj ste se odločili za kandidaturo za predsednico KS?
Nisem se odločila za kandidaturo kot takšno. Božo Majcen, ki je kandidiral za župana, me je povabil v svoj štab in takrat je bilo moje prvo vprašanje, kaj bo z gospodarstvom v Hrastniku. Sam župan pri tem sicer nima velike funkcije odločanja, je imel pa Majcen nekaj dobrih predlogov in sem se odločila, da želim biti zraven. Na prvem sestanku po volitvah, ko je bil župan že izvoljen, pa smo določali predsednike krajevnih skupnosti in mene so izbrali za predsednico KS Rudnik.
Kako pa lahko kot predsednica KS vplivate na razvoj gospodarstva?
S konkretnimi predlogi – pomoč podjetnikom, nižanje najemnin, predlogi ob izgradnji kakšne industrijske cone, takšne stvari pač, ki pomagajo podjetnikom ali obrtnikom, da se odločijo ali za samostojno pot. Če veš, da imaš zagotovljene neke ugodne pogoje, se boš lažje odločil za podjetništvo.
To je vaš prvi mandat. S kakšnimi izzivi se soočate?
Prvi izziv je pridobiti prostore za krajevno skupnost. Smo edina krajevna skupnost v Zasavju, ki nima prostorov – ne pisarne, ne doma, ničesar. Z županom urejava te stvari, dobili smo že tudi, če lahko tako rečem, zagotovilo, da bomo imeli nekje oktobra tri predvidene lokacije, kjer bi lahko imeli potem tudi uradne ure.
Je naporno voditi krajevno skupnost?
Samo iz tega vidika, da ljudje nekako nimajo krajevne zavesti – v okoliških krajevnih skupnostih, na primer v KS Boben-Čeče ali Prapretno, so ljudje bolj povezani, ker jih je manj in imajo v krajevni skupnosti tudi dom. KS Rudnik pa šteje več kot 5000 krajanov, takšno število ljudi je kar malo težko povezati med seboj in v njih vzbuditi neko pripadnost. To lažje narediš v bolj domačem okolju. In tudi to je eden od naših izzivov v tem mandatu – ozavestiti ljudi, da je krajevna skupnost njihova, da morajo sami povedati, kaj želijo. Jaz stanujem na robu krajevne skupnosti, vidim sicer celo KS, ampak ne morem vedeti za vsak kamenček, ki ga je potrebno premakniti.
Na kakšen način pa se boste lotili ozaveščanja krajanov?
Do oktobra, ko dobimo tudi prostore, bi radi pripravili letak, na katerih bi bili navedeni naši podatki – e-pošta, telefonska številka in naslov, kjer se lahko srečamo in podajamo konkretne rešitve za konkretne probleme.
S čim se boste še ukvarjali kot predsednica?
Glavni izziv je, kot rečeno, pridobitev prostorov, sicer pa tisto, kar že poteka – recimo stanovanjski blok na Resnici. Nekako smo ugotovili, da so imeli vsi županski kandidati približno enak program, tako da bomo poskusili uresničiti kaj znotraj tega. Prioriteta je, na primer, dom za ostarele. Smo največja krajevna skupnost v Hrastniku, ampak imamo nekako najmanj konkretnih opravkov. Imamo sicer kamnolom in tudi tu je potrebno najti neko rešitev. Sosede kamnoloma namreč precej moti odstreljevanje in izkopavanje, poleg tega pa se še praši.
Kako pa sodelujete z občino in županom?
Zaenkrat smo v dobrih treh mesecih uspeli z županom vzpostaviti dober odnos in se lotiti nekaterih pomembnih projektov, na primer varstva okolja. Vse občane želimo namreč ozavestiti, da so odpadki naši, da jih je potrebno pravilno ločevati in tudi to je ena od zadev, ki jo na občini že izvajajo. Mi se bomo temu priključili tako, da bomo vsakemu gospodinjstvu zagotovili nakupovalne vrečke iz blaga. Druge krajevne skupnosti urejajo na primer ceste, v KS Rudnik je tega zelo malo, oziroma so to večinoma občinske ceste, tako da se bomo lotevali malo drugačnih projektov
Kateri je vaš najljubši kotiček v krajevni skupnosti?
Ko smo se preselili, je bil moj najljubši kotiček pred našo hišo, saj je bilo tam ogromno zelenja in ptičjega petja. Zdaj, ko nova cesta pelje neposredno mimo naše hiše … Ne bom uporabila besede katastrofa, je pa zelo drugače.
Omenili ste selitev. Torej niste rojena Hrastničanka?
Sem rojena Trboveljčanka, »Trbovka« po domače. Preselila sem se v Hrastnik, zdaj tu živim že dlje, kot sem prej v Trbovljah. Tudi moja mama je bila Hrastničanka, tako da sem se v bistvu preselila nazaj domov.
Ste tudi vodja pevske sekcije KD Svoboda Dol pri Hrastniku.
Tako je, že približno leto in pol. Letos smo pevke pripravile koncert ob naši 40. obletnici. Zdi se mi, da smo po dolgem času napolnile dvorano do zadnjega kotička in vesele smo bile, da smo vse to pripravile. Sama tega gotovo ne bi mogla. Punce so bile zadolžene za pridobivanje sponzorjev, pripravo pogostitve po koncertu, sceno, pripravo zloženke, itd.
Na kaj ste v vaši KS najbolj ponosni?
Na delo društev. Težko je izpostavljati posamezne ljudi, ker ti niso pomembni samo za krajevno skupnosti, ampak za celotno hrastniško občino, kot je na primer Peter Kauzer. Všeč mi je, da občani delajo zase in tudi za sokrajane. Ne želim zapostavljati športnikov – tudi košarkarji, nogometaši naredijo neko dobro delo, vsaj to, da se otroci rekreirajo. Prav je, da se ljudje ukvarjajo z različnimi stvari, ker edino tako vidimo raznolikost in dodano vrednost vsakogar. Imamo tudi zelo dobro čebelarsko društvo, ki se ukvarja z otroci, pripravljajo delavnice … Potrebno je promovirati tovrstne stvari, na primer, da čebelarji lahko prodajajo svoj med, okoliški kmet svoje klobase, da gospe pečejo svoje potice – to je treba prodajati in doseči ne le, da jih bodo Hrastničani vzeli za svoje, ampak, da bodo tudi od drugod prišli v občino, ker se bomo samo tako lahko razvijali.
Martina Drobne
Foto: osebni arhiv
