Zdaj pa še na maraton

»Osel gre bojda samo enkrat na led, oslica verjetno (vsaj) dvakrat. Po (mojem prvem in) zadnjem Zimskem jamatlonu – dobesedno enkratna preizkušnja – sem namreč začela razmišljati o nadgradnji tega. Rudarski maraton se ji reče. Pripravljajo ga isti strici iz ozadja –tlonov in –tonov, tako da kaj hudo enostavnejše zadeve ni pričakovati. In zato razmišljala dalje. In nehala razmišljati. Pa razmišljanje poglobila. Prijateljico (s primerne razdalje) povprašala o želji po sodelovanju z mano. Ne želi operacije, bi se odgovor prevedlo v sprejemljiv jezik, sama pa sem izredno hvaležna ustrezni razdalji. Ko sem nazadnje ujela svoje misli nekje na poti od temnih hodnikov glave do vele(ne)umne prijave, je bilo dni do takrat ravno toliko kot udeležencev na prejšnjem premagovanju zasavskih rut nad in pod – zemljo. Enih 106. Danes jih je skoraj pol manj, sama pa še vedno na istem. Z razmišljanjem obremenjujem sive celice, kaj dlje od tega pa še nisem zmogla. Niti ne hotela. Edinole včeraj. Opala, skoraj pozabila. Hvaležna i bogu i nebu, da imam blizu službe kolega, ki me je pospremil na enourni tekaški sprehod. Na športnih orodjih ob ljubljanskih Žalah sva opravila celo nekaj vaj. Največji uspeh s tako tekaško zakrnelostjo pa je bilo že to, da sem se vrnila na izhodišče, in ne kar počakala tam – na Žalah, namreč. « med drugim piše Barbara Hanžič Visinski na spletni strani www.rudarski-maraton.si.
Ekipa Rudarskega maratona