So bolj jutranji tip človeka ali zaživijo šele v poznih večernih urah? Kaj jim pomeni spanec, ga potrebujejo veliko? Kako si pomagajo pri zaspanosti? 

Tadeja Brankovič, uspešna slovenska biatlonka

Lahko rečem, da sem bolj jutranji tip. Rada vstanem kako minuto prej, da se pripravim za nov dan. A obožujem dni, ko sem povsem brez obveznosti in lahko brezskrbno spim. To ne pomeni do kosila, vendar je vsaka brezskrbna podaljšana minuta spanja zjutraj odlična.

Pravijo, da, ko se staramo, potrebujemo vedno manj spanja. To pravilo zame ne drži. Imam občutek, da potrebujem čedalje več spanja oz. počitka. Potrebujem tistih osnovnih sedem do osem spanja, vsak dan. Pridejo dnevi, ko sem v primanjkljaju in ga v parih dneh še kako občutim.

Dejstvo pa je, da se vedno bolj tudi poslušam. Ko začutim, da potrebujem spanje oz. počitek, grem brez slabe vesti spat tudi kako uro prej. Imam pa dneve oz. večere navdiha, ko »padem noter« in takrat delam, dokler so misli čiste in ideje jasne.

S kavo vedno manj premagujem zaspanost. Dejansko sem ugotovila, da ni substance, ki bi ti vrnila spanec. Tako da, povsem enostavno, ko mi manjka spanca, je potrebno reči stop in iti počivat. Če ne poslušaš sebe, te ustavi telo. In dejstvo je, da je boljša preventiva kot kurativa. In še eno dejstvo, ki se ga trdo držim: »Spanc’ je boljš’ kot žganc’.”

Nina Jelen, učiteljica z veliko začetnico

Obožujem spanje. O spanju bi lahko napisala ode in stihe in kak venec po Prešernu. Ko sem hodila še v gimnazijo in na faks, sem popoldne – kot se za gimnazijce in študente spodobi – obvezno malo zadremčkala. Da sem se potem lahko ponoči učila, seveda. Predvsem na kakšnem žuru – na katerem sem povsem budna zdržala do takrat, ko so pometli disko. In še malo dlje. 🙂 Ko sva s kolegico živeli v Madridu (tja sva šli pisat diplomsko nalogo), sva popoldneve mirno prespali. Medtem, ko so ne preveč srečni sostanovalci hodili v službe, treninge ali na faks. Najin sostanovalec nama tako še danes (rahlo privoščljivo) pravi, da nama je neka višja sila ravno zato podarila luštne otročke, ki pa luštno NE spijo ponoči.

Kako si pomagam pri zaspanosti? Kave ne pijem, imam pa super moči, ki naredijo, da čokolada izgine v parih sekundah.

Sem torej nočna ptica in vse, kar pišem, delam, snujem projekte … delam ponoči. Tako bolj malo spim. In ker sem zdaj velika, odrasla, hodim v službo in imam otroke, popoldneve težko predremčkam. Razen, če strokovno ugotovim, da moji otroci nujno, ampak res nujno potrebujejo popoldanski dremež. Takrat se vse tri zabubimo pod tople »koutre« in se tiškamo. A ni to najlepša stvar na svetu?

Mojca Koligar, balkanska in državna prvakinja v gorskem teku

»Rana ura – zlata ura« je starodavna modrost, s katero se zelo dobro poistovetim. Sem namreč jutranja ptica, ki rada vstaja zgodaj. Poleti to sovpada z jutranjo svetlobo, okoli 4.00 ali 4.30 ure, pozimi, ko je jutranja svetloba pozna, pa med 5.00 in 5.30 uro.

Jutra so moj najljubši del dneva, ker je vse tako sveže, v naraščanju in prebujanju. Misli so čiste, zrak svež, nabit s pozitivnimi vibracijami in najboljšo energijo. Moja popolna jutra so tista, ko se še v temi odpravim teči in potem v teku opazujem prebujanje narave. Neprecenljiva je energija, ki ti jo takšen tek prinese.

V zimskem času je nekajkrat na teden pred jutranjim tekom na sporedu še funkcionalna vadba, ki telo dobro pripravi na vse izzive, ki sledijo v dnevu. Moja fizična produktivnost je veliko večja v prvem delu dneva. V drugem delu pa sem bolj miselno ustvarjalna, tja do 20. ure. Potem pa se telo že pripravlja na spanje in ob 21. uri je običajno čas, ko se že odpravim k počitku. Uro pred spanjem spijem topli napitek in običajno zaspim brez težav. Za zbujanje običajno ne potrebujem budilke, saj sem si z leti ustvarila ritem z zgodnjim vstajanjem in zgodnjim odhodom v posteljo.

Kakovosten spanec mi veliko pomeni in menim, da je bistvenega pomena za zdravje in počutje. Zavedam se in občutim, da je globok spanec najučinkovitejši do polnoči, zato je nadvse pomembno, da grem v posteljo do desetih zvečer. V fazi globokega spanja se telo najbolje obnavlja, pomlajujejo se celice in krepi se imunski sistem.

Menim, da je lahko le dobro naspan in spočit človek dobre volje, poln energije ter produktivno in uspešno opravlja svoje delo.

Fanči Moljk, ambasadorka Zasavja, prababica na skiroju

Nisem ravno jutranji tip in se spravim k sebi po zajtrku in kavi. Razen poleti, ko ne maram vročine in se mi zdijo jutra izjemno osvežujoča in spodbudna. Če pozimi vstajam okoli sedme ure, poleti začnem z delom že pol ure prej. Grem takoj na vrt in si privoščim zajtrk šele po deveti uri, ko začne pripekati sonce.

Vem, da je priporočljivo spati osem ur, zato se tega navadno držim. Pomembno je za psihično in fizično počutje. Spat hodim ob 23. uri, navadno s knjigo v roki, tako da se ta čas podaljša za kake pol ure.

Se pa zgodi, da postanem zaspana že dopoldne. Takrat si s curkom vode hladim levo roko do komolca, kar poživi celo telo. Če me zagrabi spanec popoldne, si pa tudi privoščim kake pol ure dremanja.

Darja Reichman, slovenska gledališka, televizijska in filmska igralka

Absolutno sem bolj večerni tip človeka, ker mi to pogojuje že narava mojega dela – predstave in večerne vaje, tako da ne grem skoraj nikoli spat pred polnočjo, prej ob enih ponoči! Je pa res, da moram velikokrat vstati tudi zelo zgodaj, zaradi raznih snemanj, otroških predstav, gostovanj, in takrat spim seveda vedno zelo slabo, ker se celo noč zbujam in preverjam, koliko je ura, ker se bojim, da bi zamudila. Kadar pa vstanem zgodaj, vedno ugotavljam, kako so jutra nekaj najlepšega in čudovitega. Poleti, na morju, ko nimam obveznosti, mi to uspe večkrat in to je nekaj najlepšega. Opazovati in prisluhniti jutranjemu miru, kormoranom, ki plavajo in se potapljajo na še ne vzvalovanem morju, zraven pa skodelica dobre kave. Potem pa še plavanje … komaj čakam!!! Drugače pa nisem ravno kavni odvisnik, pijem jo samo zjutraj. Sem pa čez dan odvisnik zelenega čaja, po tri do štiri skodelice na dan, tudi pred večerno predstavo ali vajo! Obožujem ga! Vedno me zbudi in mi zbistri misli.