V četrtek, 5. novembra, so v Knjižnici Antona Sovreta v Hrastniku predstavili knjigo Ivana Vidala Kamniško-zasavski odred.
Zbrane na predstavitvi knjige je pozdravila v.d. direktorice knjižnice Ana Černuta Deželak. Knjigo Kamniško-zasavski odred sta predstavila urednik Jože Rozman in založnik Franc Gerbec. Dogodek je bil del rednega programa Zveze borcev za vrednote NOB. Posvečen je bil 85. obletnici ustanovitve OF, 35. obletnici samostojnosti Slovenije in številnim hrastniškim borcem, ki so sodelovali v Kamniško zasavskem odredu. Pogovor je vodila Lea Jagodič Lekočevič. Ob zaključku pogovora se je sodelujočim zahvalila predsednica ZB za vrednote NOB Danica Kovač.
Monografija o Kamniško-zasavskemu odredu je izšla leta 2018 v samozaložbi. V njem je popisana zgodovina odreda, ki do sedaj ni bil predmet večjih zgodovinopisnih del, kljub njegovemu pomenu med drugo svetovno vojno. Jedro knjige predstavlja rokopis o odredovi zgodovini, ki ga je leta 1989 napisal prof. Ivan Vidali (1923–1990), nato pa ga je od leta 2015 urejeval in nadgrajeval Jože Rozman, profesor sociologije in univerzitetni diplomirani politolog obramboslovec.
Za delovanje na območju okrajev Kamnik in Litija je bil 14. januarja 1943 na Lesu ustanovljen Kamniško-savinjski odred, ki je bil prvotno sestavljen iz Kamniškega, Zasavskega in Savinjskega bataljona. Odred se je kljub stalnim okupatorjevim poskusom uničenja krepil in je postal jedro novoustanovljene 6. udarne brigade Slavka Šlandra, ki je odšla na Dolenjsko.
Tretji dan januarja 1944 so ustanovili Kamniško-zasavsko (terenska) četo, ki je začela sabotažne akcije. Njeno delovanje je bilo močno prizadeto po porazu v vasi Oklo 24. februarja tega leta, ko je v boju padlo 57 partizanov, 28 pa je bilo ujetih (od okoli 100 partizanov). A tudi to ni zavrlo nadaljevanja partizanskega delovanja na tem področju, ki je nov vrh doseglo z ustanovitvijo Kamniško-zasavskega odreda 15. februarja 1944. Novoustanovljeni odred je imel dva bataljona (vsak je deloval na drugem bregu Save; prvi na Dolenjskem in drugi na Štajerskem) ter minersko četo za napade na železniški progi Laze–Zidani Most in Zidani Most–Celje. Čez deset dni je bil (ponovno) ustanovljen še štab 4. operativne cone, ki je bil podrejen odredu.
Vse do konca vojne je odred izvajal svoje operativne naloge: pomoč pri transportu oziroma prenosu mobilizirancev, oborožitve in vojaške opreme med Dolenjsko in Štajersko in napade na lokalne okupatorske sile. Med drugim je odred sredi oktobra 1944 sodeloval pri prečkanju Save (čez most) z operativnim štabom 6. in 11. brigade, ki je bil z obema brigadama poslan na Štajersko, kar predstavlja edinstven primer takšnega sodelovanja partizanskih brigad v NOB na celotnem območju takratne Jugoslavije.
Odred je bil tarča več nemških akcij, pri čemer se je uspešno umikal. Novo tragedijo je doživel 8. februarja 1945 na Veliki planini, ko je bil razbit njegov 1. bataljon, a je kljub temu nadaljeval svoje delovanje vse do konca druge svetovne vojne.
Konec monografije predstavlja pregled pomožnih služb in drugih organizacij v sklopu Kamniško-zasavskega odreda ter partizanskega letališča pri Rečici v Zgornji Savinjski dolini. Priložene so še priloge glede številčnega stanja in oborožitve odreda, seznami pripadnikov odreda, aktivistov OF/KPS in pregled pomembnejših vojnih dogodkov.
Monografija predstavlja pomembno dopolnitev nabora zgodovinopisnih del o enotah NOV in POS. Pomen dela v določenem vidiku vseeno omaje slabo obdelana analiza (oziroma identifikacija) okupatorskih enot, ki so delovale na tem območju, skupaj z nadaljevanjem zgodovinsko napačnih trditev o teh, so o monografiji zapisali na Inštitutu za novejšo zgodovino.
Savus
Foto: Branko Klančar
