Lidija Šentjurc je izhajala iz delavske družine, vendar jo je mati po smrti očeta vseeno vzpodbujala k šolanju. Diplomirala je iz psihologije in pedagogike, najprej se je izšolala za učiteljico. Bila je vidna revolucionarka, za pogumno držanje v drugi vojni so jo proglasili za narodno herojinjo. Bila je ministrica v slovenski in jugoslovanski vladi, je častna občanka občine Hrastnik.
Mladost in šolanje
Lidija Šentjurc se je rodila 18. marca 1911 v Hrastniku v rudarski družini kot ena izmed treh otrok. V prvi svetovni vojni je izgubila očeta. Kljub temu ji je mati po končani osnovni šoli omogočila šolanje na gimnaziji v Krškem in na učiteljišču v Ljubljani. Kot učiteljica ni dobila dela, zato se je odločila za študij psihologije in pedagogike na Filozofski fakulteti v Ljubljani in diplomirala leta 1938.
Levičarsko gibanje
Med študijem je delovala v levičarskem študentskem gibanju in se včlanila v Komunistično partijo Jugoslavije. Zaradi svojega delovanja je bila obsojena na dve leti zapora, ki jih je preživela v kaznilnici Požarevac. Zapor je ni zlomil, po vrnitvi iz zapora je nadaljevala delo med hrastniškimi delavci, še posebej rudarji in ženskami.
Lidija Šentjurc je pred drugo vojno morala sprejeti tudi težko osebno odločitev. Avgusta 1940 je rodila hčerko Meto in kmalu spoznala, da vojne ne bo mogla preživeti z njo. Meto so v začetku vojne prinesli iz Hrastnika v Ljubljano, kjer je postala mali ilegalček, Lidija pa je bila takrat že zaprta v Laškem.
Izseljena, uporniška
Bila je med prvimi, ki so jih okupatorske oblasti izselile v Srbijo. Od tam se je skrivaj vrnila v Slovenijo in s partizanskim imenom Joža delala v najožjem vodstvu narodnoosvobodilnega boja. Najprej je pomagala organizirati odpor v Ljubljani. Sredi leta 1943 je odšla iz Ljubljane na osvobojeno ozemlje v partizanske enote. Najprej je delovala v Beli krajini, potem na Primorskem. Bila je med redkimi intelektualci tedanjega časa, ki je relativno lagodno življenje zamenjala za težko pot voditelja delavskega gibanja in partizanskega odpora.
Visoke politične funkcije
Po vojni je opravljala vrsto visokih političnih funkcij. Prvi dve leti svobode je opravljala delo ministrice za prosveto, drugi dve leti pa delo ministrice za komunalne zadeve. Od leta 1952 do 1968 je opravljala dolžnosti v različnih državnih organih Jugoslavije v Beogradu. Med drugim je bila podpredsednica Zvezne ljudske skupščine, članica Zveznega izvršnega sveta in članica predsedstva centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije. V vseh letih se je veliko ukvarjala z zgodovinopisjem.
Povezanost z Zasavjem
Rudarji so jo napolnili s klenim optimizmom in Lidija je vse življenje s ponosom pripovedovala, da je doma v revirjih, da so njene korenine v Hrastniku. Pa čeprav se je njen oče rodil bajtarjem na periferiji, tam nekje pod Šentjurjem. Zato se menda Šentjurci tako tudi pišejo. Mati ji je dopustila svojo pot, Lidija se je njenega blagoslova spominjala s spoštovanjem celo življenje. Njeno življenje je bilo prežeto z bojem za boljši svet. Leta 1978 izrečene njene besede so žive še danes: “Kakor hitro se ustaviš, postane tvoje življenje tipično življenje starega malomeščana, ki je pač opravljal tisto svojo službo, šel zvečer v gostilno, popil dva firkeljca, sem in tja skočil čez plot, si želel le to, da bo otroke do kruha spravil, in amen. Dokler čutiš potrebo po spreminjanju odnosov, se boriš. In to toliko časa, dokler moreš.”
Osebne stiske
Kot je v Delu zapisala ob njeni smrti Ela Ulrih – Atena, je Lidija Šentjurc pod navidezno strogostjo in za lepim, poduhovljenim obrazom skrivala čuteče srce. Poskušala je pomagati vsakomur, o katerem je vedela, da mu je hudo. Vdano, na videz samoumevno, je s svojim partnerjem Sergejem Kraigherjem prenašala svojo veliko bolečino zaradi neozdravljivo bolne hčere. V tej bolečini je našla pot še do drugih prizadetih otrok in jim pomagala. Delala je tiho, brez velikih besed, ki jih na splošno ni marala.
Lokalpatriotizem
Lidija Šentjurc je na vprašanja, ali je kaj revirskega lokalpatriota, odgovarjala: “Dvomim, da bi se oblikovala, kot sem se, ko ne bi bila v revirjih doma. Ne vem, če bi že pri petnajstih letih začela razmišljati o družbenih nasprotjih, s katerimi sem se srečevala, ko sem se vozila z vlakom na ljubljansko učiteljišče in srečevala sošolce iz osnovne šole, ki so hodili na šiht v glažuto. Ko bi se rodila v kakšni urejeni ljubljanski družini, verjetno ne. Meni pomenijo revirji tisto kot nekomu družino.” Tudi v času, ki ga je Lidija preživela v pokoju, ni pozabljala na Hrastnik.
Priznanja
Prejela je številna najvišja odlikovanja in bila proglašena za narodno herojinjo (1953). Leta 1969 je bila proglašena za častno občanko Hrastnika. Njen doprsni kip, delo akademskega kiparja Stojana Batiča, stoji pred stavbo na Cesti 1. maja 52 v Hrastniku. Umrla je 6. novembra 2000 v Ljubljani, pokopana je na pokopališču v Dragi v Hrastniku.
MP
Foto: Wikipedia
Viri in literatura
Marko Planinc: Letopis 2000, Hrastnik 2001
Enciklopedija Slovenije, Ljubljana 1987
Narodni heroji Jugoslavije N-Ž, Beograd 1975
Slovenski biografski leksikon
Ana Černuta Deželak, Knjižnica Antona Sovreta Hrastnik, Obrazi slovenskih pokrajin, 2019