V majsko zasedbo Zasavskih pet smo povabili pisano paleto Zasavk in Zasavcev.
Tretja majska sobota. Tokrat se nismo mogli več izogniti temi, ki je že nekaj časa glavna svetovna in tudi slovenska ter seveda zasavska tema: koronavirus. Vlada RS je kot prva v Evropski uniji preklicala epidemijo zaradi koronavirusa. Naše Zasavke in Zasavce smo zato vprašali, kako so oni doživljali čas epidemije koronavirusa, ki ni bil za nikogar enostaven.
Janez Malovrh, upokojeni direktor Cementarne, bivši župan Trbovelj, predsednik DU Trbovlje:
Čas med epidemijo sem v glavnem preživljal kot vsi pridni državljani v izolaciji. Seveda je bilo tudi nekaj dela z Društvom upokojencev Trbovlje, kjer pa so pridna dekleta v glavnem vse uspešno servisirala s pomočjo telefona in interneta.
Veliko sem bil na računalniku in sledil dogodkom po svetu in doma. Malo več časa sem posvetil tudi sebi, tako sem se precej redno poleg vsakodnevne telovadbe še malo sprehodil. Seveda sem prebiral tudi dnevno časopisje, vključno z rumenim tiskom. Kolikor mi je ostalo časa, pa sem se posvečal še Zgagi in Šurcu v njunem Prikrivanju.
Da ne pozabim televizije. Intenzivno sem poleg naših dnevnih vesti spremljal še nemška, včasih tudi avstrijska poročila. Včasih sem se posvetil tudi italijanskim vestem. Dosledno pa sem poskusil obnavljati še mojo francoščino tako, da sem gledal francoske nadaljevanke. Skratka, televizijo sem nekako uporabil kot medij za vseživljenjsko učenje.
- aprila je imela hčerka Maja, ki živi v Antwerpnu, 40 let. Zaradi Covid-a smo nazdravljali preko Zoom-a. Tako sem okusil tudi, kako se počutijo šolarji ob pouku na daljavo.
Maja Petan Majcen, ravnateljica Vrtca Hrastnik:
Moram priznati, da sem doživela ta čas precej stresno! Vsakodnevno spremljanje okrožnic MIZŠ, vladnih odločitev, nasprotujočih si informacij, je bremenilo vse. Res, da si situacije, v kateri smo se znašli, nismo predstavljali niti v sanjah in za vse je bilo vse prvič. Vsak na svoj najboljši način smo iskali rešitve, sledili navodilom, z vso odgovornostjo do dela in družbe nasploh, skušali narediti čim manj napak.
Mislim, da smo v situaciji, v kakšni je bilo zdravstveno osebje na začetku razglasitve epidemije, mi sedaj, pred ponovnim odprtjem vzgojno izobraževalnih ustanov. Mnoge nasprotujoče si informacije so v naše delo prinesle kar nekaj zmede in na mnoga zastavljena vprašanja še do danes nismo prejeli odgovorov. Znašli smo se v še večjem kupu papirjev, na podlagi katerih skušamo najti najbolj optimalne rešitve in vzpostaviti ustrezne pogoje za delo.
Pred ponovnim odprtjem se mešajo občutki zaskrbljenosti, pričakovanj in upanja, da bo vse »steklo« tako, da bo prav. Z vso vnemo, odgovornostjo in strpnostjo vseh deležnikov verjamem, da nam bo uspelo premagati krizno obdobje in ponovno vzpostaviti kar se da normalne pogoje za delo. Vsi si želimo, da bi bilo tako.
Mitja Tori, samostojni podjetnik, basist skupin Orlek in Flora & Paris:
Z razglasitvijo epidemije se je ustavil tudi poslovni svet. Kar naenkrat se je drastično zmanjšalo število povpraševanj in naročil. Po eni strani je to pomenilo izgubo dohodka, po drugi strani pa sem se lahko v času od 15. marca pa do 10. maja nekoliko spočil in nabral moči za nov delovni zagon. Ves čas sem delal, dela pa je bilo ravno toliko manj, da je bilo vse manj stresno, vse je šlo bolj počasi. Po kosilu je bil čas za kozarček vina, katerega sem si sicer lahko privoščil le po kosilu ob vikendih. Zaloga buteljk belega vina je že povsem pri koncu😊.
Ker je bilo vreme lepo, smo z družino za hišo igrali frizbi, badminton, ali pa sem vzel v roke kakšno knjigo, revijo, ali pa se le ulegel na ležalnik in se nastavljal toplim marčevskim in aprilskim sončnim žarkom. Doma smo bili namreč vsi, hčerki Kaja in Anja sta gimnazijki in vsako dopoldne imata pouk preko video povezave, žena Metka pa tudi trikrat tedensko dela od doma. Sam pa tako ali tako delam od doma vedno, razen, kadar sem na terenu službeno oz. gremo igrat. Še najbolj trpi internet, kateri sredi Zagorja, doma smo približno 300 metrov od centra, deluje kot v srednjem veku. Upam, da se bo to rešilo zelo kmalu, ampak glede na to, koliko časa se že govori, da nam bodo napeljali optiko, nimam upanja, da bodo potem kar na hitro kaj naredili.
Tudi nekaj dobrih filmov sem v teh dveh mesecih pogledal. Če ne bi bilo toliko časa na razpolago, bi jih prav gotovo vsaj pol manj.
V tem času so prepovedane tudi vse prireditve, so nam ob vikendih odpadli vsi koncerti, vmes smo imeli dogovorjenih kar nekaj radijskih in tv nastopov, kateri so tudi odpovedani oz. prestavljeni. S skupino Flora & Paris smo imeli prav 14. marca dogovorjen termin za snemanje še treh pesmi, ki so manjkale do 10, da bomo lahko izdali CD. No, to nam je uspelo narediti prejšnjo soboto, tako da bo prva skladba od teh treh na radijskih valovih in spletnih in socialnih omrežjih vidna/slišna že poleti ali pa najkasneje septembra, CD pa bo izšel predvidoma prihodnje leto.
Orleki pa smo posneli polurni koncert, vsak iz svojega kavča. Bil je že viden na nekaterih slovenskih lokalnih televizijah in spletnih portalih. Verjetno bo objavljen še kje in se ga bo dalo videti. Seveda pa smo se z veseljem odzvali organizatorjem koncerta v Trbovljah, kjer smo na štirih lokacijah okrog Doma upokojencev Franc Salamon Trbovlje, razveselili stanovalce. Zdi se mi, da tudi zaposlene.
Ugotavljam pa, da se v zadnjem tednu zadeve že postavljajo v stare tirnice, tako da imam vedno več dela in manj časa za počitek.
Irena Ule, kmetica, predsednica Zveze kmetic Slovenije:
Ja, tale korona virus nam jo je pošteno zagodel. Meni osebno se je delo še povečalo. Delala sem od doma, ker mi to narava dela vsaj delno dopušča. Ampak za delo sem porabila bistveno več časa. Moje delo je tako, da je moj računalnik doma le delovna postaja. Če bi bila povezava stabilna, bi bilo boljše.
Glede dela na kmetiji se stvari bistveno niso spremenile. Mlečno predelavo smo delali ves čas, le s prodajo smo imeli težave, saj sta bili tržnici zaprti. Ker so nas nekatere stranke kontaktirale, smo poskušali preko spleta najti še druge. Nekatere smo, nekaterih žal ne. Vendar pa je bilo potem tudi nekaj več aktivnosti z dogovori, saj smo pridelke vozili na dogovorjene naslove. V vsem tem času nam večini ni bilo dolgčas, je pa res, da so težave imeli tisti, ki samo »počitnikujejo« na kmetiji in v tem času so morali biti ves čas doma. Verjamem, da je to zelo naporno, človeku, ki dela ne vidi, je kaj hitro dolgčas. Sicer pa je lahko delo v veselje, če pri njem uživaš, se enostavno lahko zamotiš.
Osebno nisem imela težav ostati doma, čeprav sem pogrešala službo in vse aktivnosti, ki jih nismo mogli izvajati (pevske vaje, društvena druženja, odpovedana turneja na Češko).
Vendar sem zadovoljna, da smo doma vsi zdravi in se bodo (upam) stvari vrnile nazaj v tir. Seveda pa bomo najbrž bolj previdni, druženja verjetno ne bodo več ista … To pa bo prinesel čas.
Marko Zaletel, samostojni podjetnik, predsednik PGD Trbovlje-mesto in Društva radiomaterjev Trbovlje:
Med epidemijo korona virusa sem čas preživljal zelo aktivno. Če govorimo o službi, sta bila prva dva tedna karantene še posebej pestra. Čez noč se je vse spremenilo na področju dela od doma – kar naenkrat so vsa podjetja želela za njihove zaposlene zagotoviti delo od doma. Na srečo imam pri vseh strankah informacijske sisteme urejene do te mere, da to od mene ni zahtevalo veliko truda in časa, še vseeno pa je bilo potrebno uporabnikom pomagati pri povezovanju v službena omrežja, jim razlagati koncept dela od doma … Dejansko drži to, da je ravno korona virus naredil res velik korak na področju digitalizacije poslovanja. Kar naenkrat je mogoče marsikaj za službo narediti od doma.
Kot sem že omenil v prejšnjih prispevkih, tudi na področju gasilstva so bili ti meseci res pestri. Pred korona virusom smo bili trboveljski gasilci na nekje 70 intervencijah v letošnjem letu, danes jim imamo že preko 250. Številka je skokovito narasla zaradi vsakodnevnih razkuževanj vstopne točke, razkuževanj reševalnih vozil po prevozu pacientov, pri katerih se je sumilo na okužbo z korona virusom, prevozov hrane, prevozov vzorcev na testiranje v Ljubljano, logistične podpore štabu CZ, idr. Res mi bo ostalo v spominu, ko smo na razkuževanje prvič dobili reševalno vozilo po prevozu potencialno okuženega – moram priznati, da je bil občutek kar malo čuden. Nekaj dni sem kot pripadnik civilne zaščite, pomagal tudi pri razdeljevanju osebne zaščitne opreme v Državnem logističnem centru Civilne zaščite v Rojah.
Poleg službe in gasilcev pa me je predvsem prvi mesec karantene še dodatno okupiralo tudi delo v Občinskem štabu Civilne zaščite Občine Trbovlje. Tu smo se s krizo ukvarjali širše. Od načrtovanja prostorov za izvajanje karantene in izolacije občanov, zagotavljanja osebne zaščitne opreme, organizacije varstva otrok zaposlenih v zdravstvu, zagotavljanja prenočišč za zdravstvene delavce, organizacija razdeljevanja hrane in druge pomoči socialno ogroženim ter starejšim občanom, do navsezadnje načrtovanja aktivnosti v primeru res črnih scenarijev. Na srečo so se vseeno zadeve dokaj hitro pokazale za bolj umirjenje, kot smo sprva pričakovali, tako da smo v štabu brez težav sledili situaciji.
Da pa vseeno korona virus ne bi bil dovolj, pa se mi je ravno v tem času tudi na osebnem področju zgodilo nekaj sprememb, ki so mi še dodatno popestrile dni. Ampak na koncu dneva vedno posije sonce in že se veselim novih izzivov!