Z motorjem na konec sveta - 15

Linije Nasca

V prvem delu potopisa Z motorjem na konec sveta je Ludvik Pevec opisal priprave na avanturo petih motoristov v Južni Ameriki, v drugem nadaljevanju pa odhod iz Slovenije in prihod v Čile. V tretjem delu nadaljuje potopis z opisom dela poti proti jugu Čila. V četrtem so motoristi prevozili 73 prekletih kilometrov, v petem potovali po divji Patagoniji, v šestem so se odpravili po Ruti 40 proti severu Argentine, v sedmem so vozili na marmorno goro, pokopališče lokomotiv in otok zastav, v osmem po Cesti smrti, v devetem so pohajali ob jezeru Titikaka, v desetem je bila na vrsti La Rinconada, mesto na vrhu sveta, v enajstem so se odpravili na mavrično goro, v dvanajstem so obiskali Machu Picchu, v trinajstem so vozili po Perujski cesti smrti, v štirinajstem so se odpravili do glavnega mesta Peruja Lime, v današnjem nadaljevanju pa so si ogledali linije Nasca.

Linije Nasca

Iz glavnega mesta Peruja Lime, smo se odpeljali slabih 500km proti jugu in zavili nekoliko v notranjost do mesteca Nasca. Tam smo imeli v planu ogled znamenitih linij – geoglifov v pesku, imenovanih Nasca lines, ki so ena najbolj obiskanih turističnih znamenitosti Peruja. Linije prikazujejo različne živali, med najbolj znanimi so opica, kolibri, kuščar, pelikan, pajek, tudi nekatere rastline, geometrijski liki, spirale, pa tudi, zanimivo, lik vesoljca.

Veliko priznanih znanstvenikov je preučevalo linije, obstaja ogromno bolj, ali manj verjetnih teorij, s kakšnim namenom in za koga so bile te linije narejene. Ena od bolj zanimivih pravi, da naj bi črte bile linije vidne le bogovom, ki naj bi prihajali z vesolja na zemljo. Druga, morda bolj realna, da so linije neke vrste astronomski koledar, ki služi za setev in žetev pridelkov. Tretja, da so linije služile za verske obrede, za čaščenje bogov. In še veliko jih je. Kljub vsem različnim, bolj ali manj verjetnim interpretacijam, je njihov namen in pomen še vedno ovit v tančico skrivnosti.

Kako so linije nastale

Nastale naj bi bile približno 300 let p.n.š., narejene pa tako, da so takratni prebivalci odstranili kamenčke do barvite zemlje, kar je izpostavilo linije, te pa tvorijo različne podobe, ki se razprostirajo kar na 500 kvadratnih kilometrih. Do sedaj so odkrili preko 300 geometrijskih likov, preko 70 podob živali in preko 800 različno ne-povezanih črt. Dela s temi liki v tleh so imeli takratni prebivalci ogromno, razlag, kako so jih lahko tako natančno naredili, je pa prav tako veliko. Te linije so se skozi dve tisočletji ohranile v prvotni obliki predvsem zaradi delovanja naravnih pojavov in sestave tal, ki preprečujejo bistvene spremembe površine tal. Če nekoliko strnem, linije Nasca, od kar so leta 1927 uradno odkrite z letala, burijo duhove znanstvene in zgodovinske sfere, kot tudi domišljije običajnih smrtnikov, zato so s svojo misterioznostjo vredne ogleda. Omejen pogled na njih je mogoč kar s posameznih stolpov, ki so postavljeni v okolici, najboljši pa je seveda z letala.

Z letalom nad liki Nasce

V mestecu Nasca smo v hotelu, kjer smo spali, povprašali lastnika, kako je z ogledi. Organiziral nam je prevoz do letališča, motorje in opremo pa smo pustili v garaži hotela. Na letališču imajo dobro organizirane oglede zanimivih geoglifov z letalom. Tam smo kupili karte, ki niso ravno poceni, plačali tudi letališko taxo. Ogled z letalom omogoča najboljši pogled na linije, ponujajo tri različne možnosti letov, ki se razlikujejo po obsegu preleta. Odločili smo se za srednjo varianto, uro leta in ogledov najbolj znanih likov.

Urejena in uniformirana pilota sta nas posedla v šestsedežno Cessno in kaj hitro smo leteli. Z višine so se dobro videle linije in liki, bilo pa je zalo vetrovno, malo letalo je veter s Pacifika dobro premetaval v zraku. Po pol ure turbulentnega leta sem bil povsem prepoten in želodec sem imel v grlu. Še dobro, da kot običajno nisem jedel zajtrka, sicer bi bila kabina napolnjena. Tudi ostali kolegi so bili bledi od premetavanja v zraku, zato smo po 45 min leta zaprosili pilota, da pristanemo. Srečno smo pristali in dobili potrdilo o letu nad linijami Nasca, na stojnicah ob letališču smo nakupili nekaj spominkov.

Puščavska cesta v neskončnost

Naše potovanje se je počasi bližalo koncu, vožnjo smo nadaljevali ob perujski obali do meje s Čilom. Do obmorskega mesta Valparaisa, kjer je bila planirana predaja motorjev prevozniku, pa je bilo še 3.000 km. Imeli smo še nekaj dni rezerve, zato se nam ni mudilo. Zanimiva cesta je bila v večini speljana ob morju, občasno pa je nekoliko zavila v notranjost puščave, kjer se je dvigala in spuščala, ter vila ob sipinah peska. Asfaltno cestišče je bilo v relativno dobrem stanju in vožnja je bila v užitek. Na določenih odsekih je ponagajal bočni veter s Pacifika, tako, da je bilo potrebno nekoliko upočasniti vožnjo. Je pa bilo nekaj povsem ravnih odsekov ceste, da jim ni bilo videti konca in imel sem občutek, da me cesta pelje v neskončnost.

V resnici pa me je peljala proti domu. Po dveh mesecih na poti, kljub vsem zanimivim doživetjem, človek v srcu čuti domotožje in prijal je ta občutek, da se peljem domov, kljub temu, da sem bil na drugi celini, zelo, zelo daleč od domače hiše. Vstop v Čile je na meji terjal nekaj časa, pisanja, predvsem pa iznajdljivosti, ter izkušenj, ki smo si jih že pridobili pri večkratnih prehodih mej, tako, smo po nekaj urah predstopnja med okenci in podajanja dokumentov, ponovno vstopili v Čile.

Mesto ob obali – Antofagasta

Naš naslednji cilj je bilo obmorsko, rudarsko mesto Antofagasta. Po nekaj dneh vožnje med pacifiškim oceanom in puščavo Atacama, so kolegi sredi dneva zavili nekoliko v notranjost Atacame do mesta Calama, kjer je največji rudnik bakra na svetu, ki leži 2.850m nad morjem, torej na višini našega Triglava. Ta dnevni kop meri v globino kar kilometer v širino nekaj več kot dva kilometra, v dolžino pa okrog 12 km, torej res ogromna luknja in še se veča.

Glede na to, da sem bil že dodobra sestradan in shujšan, sem si zaželel še nekaj mestnega utripa, tako sem sam nadaljeval vožnjo do obmorskega mesta Antofagaste, kamor sem prispel pozno popoldan, našel hotel z dovolj zvezdicami, menda najboljši v mestu, ki sta mi ga priporočala domača motorista na črpalki.

Naslednji dan sem si ogledal mesto in si privoščil nekaj razvajanja mojega ubogega želodca. Hamburgerji v znani svetovni verigi, ki jih doma ne konzumiram pogosto, so bili tam, na drugem koncu sveta, božanski. Zadovoljili so me tudi slaščičarji, imeli so zelo dobre slaščice, ki sem jih zelo pogrešal na tej poti. So pa bile različne tortice dražje kot pri nas. Na splošno so bile cene v sodobnem nakupovalnem centru višje kot pri nas v Sloveniji. Zelo mi je manjkal dober ekspreso, že dva meseca ga nisem okusil. Tudi tam ga nisem kljub temu, da sem ga namenoma popil v italijanski kavarni, vendar aroma ni bila tista prava.

Sprehod po mestu

Antofagasta je zanimivo obmorsko mesto, ki se je razvilo zaradi bližnjih rudnikov bakra, posledično je tudi standard prebivalcev in samo življenje v mestu boljše. To je bilo mogoče videti v polnih, velikih nakupovalnih centrih, kjer kraljujejo severno ameriške prodajne verige. Tam so bile tudi trgovine svetovno prestižnih znamk z zelo dragimi artikli.

Zanimivo mesto, polno poslikav po zgradbah. Nekatere so pravo umetniško delo, na prvi pogled lahko človeka celo nekoliko zmedejo in se napoti proti ulici, ki je naslikana na zidu. Ob sprehajalnem korzu so na betonirani, stopničasti obali, za ograjo dremali morski levi, ki so bili atrakcija za sprehajalce. Če odmislim revno predmestje, je to urejeno latinsko mesto s severnoameriškim potrošniškim pridihom. Turisti z vseh koncev sveta. Sem pa pri hoji po ulici opazil, da je večina prebivalcev potomcem avtohtonih staroselcev, saj sem bil s svojimi 189 cm za glavo višji od vseh na ulici, tako, da mi je pogled segel daleč naprej. Zvečer so prispeli kolegi in naslednji dan smo že ob osmi uri natakali ter se odpeljali naprej proti jugu.

Ludvik Pevec

Foto: Ludvik Pevec

1 of 35