Z motorjem na konec sveta - 7

Na marmorno goro in pokopališče lokomotiv

V prvem delu potopisa Z motorjem na konec sveta je Ludvik pevec opisal priprave na avanturo petih motoristov v Južni Ameriki, v drugem nadaljevanju pa odhod iz Slovenije in prihod v Čile. V tretjem delu nadaljuje potopis z opisom dela poti proti jugu Čila. V četrtem so motoristi prevozili 73 prekletih kilometrov, v petem potovali po divji Patagoniji,

Po nekaj tranzitnih dneh smo se pripeljali že povsem na sever Argentine, nadmorska višine so se gibale nad 2 km, pokrajina je bila vse bolj suha in bolj barvita, predvsem zaradi barvnih kamnin. Ustavili smo se v mestu Huamahuaca, ki ga naseljujejo avtohtoni prebivalci, kar je v praksi pomenilo, da se vse odvija bolj počasi. Je pa tudi res, da to prebivalstvo ohranja stara verska prepričanja in kulturo, zato je potovanje po takih območjih še bolj zanimivo.

Na marmorno goro

V planu smo imeli ogled slikovite soteske Quebrada de Humahuaca in marmorne gore Garganta de Humahuaca v Cordillieri Andov. Ker smo imeli gume že precej načete, smo se odločili, da se po precej zaviti, makadamski razgledni cesti z ostrim kamenjem odpeljemo s terencem. Najem ni bil težava, že na bogi periferiji mesta so bile barake, ki so služile za turistične agencije. Tam nas je hitro našel agent, eden od mnogih, ki so že ob cesti prežali na turiste. Ta je za zbarantano ceno organiziral prevoz na goro, uredil ˇvarenˇ prostor za motorje in našo moto opremo v ˇturistični pisarniˇ.

Šofer nas je s terencem, praviloma so to Toyote, odpeljal na visoko ležečo razgledno točko (4340 nmv) Mirador Serranias Colores del Hornocal. Uživali smov lepih razgledih na barvito gorovje. Višina nam ni delala nekih preglavic, za vsak slučaj pa smo popili še čaj iz koke, ki pa po mojem občutku ni imel nekega konkretnega učinka. Izlet na to razgledno točko je bil po mnenju vseh vreden vsakega dolarja. Po vrnitvi smo zopet sedli na svoje motorje in se zapeljali po soteski, ki nam je postregla z zanimivo vožnjo po globokih ozkih usekih.

Konec ceste Ruta 40

Vožnjo smo nadaljevali na sever, proti bolivijski meji in se pripeljali do končne točke znamenite ceste Ruta 40, kar je posebno obeležje. Table so povsem polepljene z nalepkami popotnikov, tako, da je težko razbrati, kaj piše na njih. Seveda smo morali dodati tudi mi svoje. Obstaja namreč velika verjetnost, da smo bili tam prvič in zadnjič.

Prespali smo v hotelu in motorje parkirali (to je bilo pogosto) kar v avli. Privoščili smo si večerjo, ki je bila klasična za tiste kraje, pohana govedina z jajcem in papas fritas, ali pomfri po naše. Različnih vrst krompirja, pripravljenega na vse mogoče načine, v tistih krajih pač ne manjka.

Protest zaradi revščine

Skozi okno smo opazovali protest domačinov zaradi vse večje revščine. Ja, Čile ni več južnoameriška Švica. Po hudi nevihti s točo smo se po ulici, polni vode in smeti, sprehodili do hotela in si privoščili pošten spanec. Naslednji dan smo bili že zgodaj na meji z Bolivijo, saj nismo natančno vedeli, kakšni so postopki na meji in koliko časa nam bo vzel prehod meje. Predvidevali smo, da se zna zavleči in točno to se je zgodilo.

Kača na mejnem prehodu

Ob prihodu na mejni prehod je bila na prvi pogled vrsta vozil kratka, vendar nas je stroga redarka takoj preusmerila v zvito kolono vozil po parkirišču, ker ni prostora na cesti, hkrati pa nam zaračunala še parkirišče, sicer za naše žepe malenkost, vendar zanimiva podjetniška praksa za državo. Vrsta vozil se je sčasoma le daljšala. Informacijski sistem se jim je zrušil in preostalo nam je čakanje. Med tem smo lahko opazovali, kako teče življenje. V koloni smo srečali organizirano skupino motoristov, ki so potovali z brazilsko agencijo in poklepetali z vodičem in lastnikom, ki nam je podal nekaj koristnih informacij o nočitvah in situaciji v krajih, kamor smo potovali.

Bolivija je bistveno bolj revna država kot Argentina in Čile, standard življenja prebivalcev je nizek, občasno zmanjkuje goriva, bencinske črpalke so bolj redke, bencin slab, kriminal v večjih mestih je agresiven, ponudba za spanje revna … koristna opozorila in dodaten izziv za vse nas.

Bienvenidos Bolivia

Po vseh administrativnih mukah in organizacijskem kaosu na obeh straneh meje smo jo končno prestopili. Uradniki so bili sicer zelo prijazni z nami, saj smo bili svojevrstna atrakcija, ker praktično nihče ni točno vedel, od kod smo, kje je Slovenija … Pod velikim napisom preko ceste Bienvenidos Bolivia (Dobrodošli v Boliviji) smo zapeljali v to državo.

Pokrajina je bila suha, puščavsko stepska, z razglednimi točkami pri kanjonih. Vozili smo se skoraj po ravnini in se tako neopazno pripeljali do visoke nadmorske višine preko 4 km. Naš naslednji cilj je bila največja slana puščava na svetu Salar de Uyuni in ogled njenih znamenitosti. Posušeno jezero je veliko za polovico Slovenije in je turistično eno najbolj obiskanih čudes v Boliviji. V njej je tudi ˇpokopališče lokomotivˇ Cementerio de Trens in znameniti monument relija Paris-Dakar z zastavami Plaza de las Banderas.

Pokopališče lokomotiv

Pokopališče lokomotiv tvorijo tiri v puščavi, na katerih so stare propadajoče parne lokomotive- So spomin in opomin na čase konec 19. stoletja, ko so bili vlaki Bolivijskih železnic gonilna sila gospodarstva, saj so povezovali nahajališča rude z glavnim mestom La Paz in tudi čilskimi pristanišči na Pacifiku. V 40. letih preteklega stoletja je rudarstvo počasi usihalo in potreb po vlakih za prevoz rude ni bilo več.

Bolivijske državne železnice odsluženih vlakov niso odstranile, ampak so jih ob robu slane puščave prepustile na milost in nemilost surovi naravi. Sol in veter sta agresivno opravila svoje delo, tako sta nekdaj živo sopihajoče parne lokomotive preoblikovala v zarjavel spomin na neke minule čase in atrakcijo za turiste v tem nadrealističnem okolju. Mene kot železničarja je ta kraj še posebej prevzel, saj sem ga doživel bolj čustveno. Te stare lokomotive niso le kup železa, temveč so v tem nepreglednem horizontu soli spomenik železniške zgodovine in dejanj človeštva. Upam, da bodo še dolgo kljubovale zobu časa.

Otok zastav Plaza de banderas

Nedaleč naprej smo se ustavili ob robu puščave za ogled otoka zastav Plaza de banderas. Ker je bilo v tem času na določenih delih površine tudi nekaj slane vode, smo se v izogib pranja motorjev odločili, da najamemo voznika s prevoznim sredstvom, ki je bil v tem primeru star poltovrnjaček. Tako smo se kar zadaj na kesonu peljali do monumenta Dakar ter otoka zastav. Turisti iz vseh koncev sveta smo se slikali v vseh mogočih položaji, saj je nepregledna ravnica soli omogočala zanimive slike. Pri barantanju za ceno prevoza se očitno nismo dobro dogovorili, tako nas je šofer za tiste kraje kar dobro olupil, vendar … v glavah je bil že naslednji cilj potovanja.