Z motorjem na konec sveta - 4

Po ˇ73 prekletihˇ do ledenika Perito Moreno

V prvem delu potopisa Z motorjem na konec sveta je Ludvik pevec opisal priprave na avanturo petih motoristov v Južni Ameriki, v drugem nadaljevanju pa odhod iz Slovenije in prihod v Čile. V tretjem delu nadaljuje potopis z opisom dela poti proti jugu Čila. V četrtem nadaljevanju potujejo po Argentini, prevozili so tudi 73 prekletih kilometrov ceste Rute nacional 40.

Divja Patagonija

Tudi naslednji dan nam je divja narava Patagonije postregla s fantastičnimi razgledi in vožnja kljub zahtevni podlagi je bila čisti užitek. Prvič smo prišli na mejo med Čilom in Argentino in bili nekoliko v negotovosti, na kakšen način in kako hitro bodo potekali postopki pri prehajanju državnih mej.

Zavarovanja

Glede na to, da smo motorje prepeljali iz EU in zavarovanja vozil, sklenjena pri nas, ne krijejo rizikov izven EU, je bilo potrebno predhodno urediti dodatna zavarovanja za države, po katerih smo nameravali voziti. Za osnovne rizike smo zavarovali motorje pri mednarodni zavarovalnici (za pol leta nekaj pod 100 €).

Planirana ruta potovanja je potekala po varnostno rizičnih državah, zato sem na svoji zavarovalnici po predstavitvi potovanja pri agentu in dodatnih odobritvah uredil tudi zavarovanje za rizike kraje, moje poškodbe, ter kasko, kar je znašalo za moj motor 360 €. Drago, le za dva meseca. Tudi zase smo si vsi uredili zdravstvena in nezgodna zavarovanja za tovrstna potovanja. Imeli smo mednarodna vozniška dovoljenja in tudi mednarodna potrdila o zahtevanem cepljenju za določene države. Torej, papirjev veliko.

Kontrole na meji

Poleg nam poznanih kontrol na meji, policije, carine, pregled vozil, je bila tudi migracijske kontrola, kontrola za prenos narkotikov in na čilski strani, pri vhodu v državo, presenetljivo striktna kontrola kmetijskega ministrstva, ker imajo prepoved vnosa vseh svežih živil.

Smo pa kasneje ugotovili, ko smo večkrat prehajali meje tudi med istimi državami, da so postopki po obsegu in načinu izvajanja precej različni. Odvisno od tega, kako so si uradne osebe razlagale navodila in koliko volje je bilo za delo. Seveda ni bilo druge možnosti, kot prilagoditi se na način dela v tistih koncih. Čas za kosilo uradnikov je bil ponekod nedotakljiv, takrat je vse mirovalo, na enem od prehodu je zmanjkalo elektrike in sledilo je čakanje za nedoločen čas, različno je bilo vpisovanje podatkov, nekje smo to opravili sami, neposredno v e-bazo podatkov posameznega ministrstva s pomočjo naših telefonov, ali pisno na obrazce, nekje so to opravili uradniki, v večini pa so bili vsi obrazci le v španščini.

Lepa beseda lepo mesto najde

Tako smo bili na vsakem mejnem prehodu pred svojevrstno dogodivščino. Na srečo je ob pomoči korektnih, prijaznih uradnikov in uniformirancev, vsa procedura šla precej rutinsko. Bilo je nekaj pisanja podatkov o nas in motorjih za različna ministrstva, par žigov v potni list in skeniranje le tega, vse korektno z obeh strani meje. Vedno prijazen pristop z nasmehom in lepa beseda lepo mesto najde tudi, če jo niso najbolje razumeli. Ker ni bilo nekih dolgih vrst pred okenci, smo z mejo na obeh straneh opravili približno v treh urah. Za prvo prehajanje meje ob nepoznavanju vseh obmejnih postopkov in trikov precej hitro.

Smo pa na celotnem potovanju pri osmih prehodih meja vseh štirih držav le dvakrat odpirali kovčke. Na srečo niti ni bilo potrebno zložiti vso prtljago na pregled, saj bi potem rabili kar nekaj časa, da bi vse zložili nazaj. Do nas so bili res korektni in prijazni, nikjer na mejah nas niso ˇslekliˇ. Že do skrajnega juga celine – konca sveta – mesta Ushuaia, smo petkrat prestopili čilsko argentinsko mejo. Tako smo tudi sami postali rutinerji na mejah.

Pazi! Gvanake

Argentinska Patagonija nam je v začetku postregla z dobrimi cestami in vožnja je postala dinamična, čisti motoristični užitek. Tudi občasno neskončno ravna cesta ni bila dolgočasna, saj so pogledi v neokrnjeno naravo zaposlili naše možgane. Potrebno je bilo biti skoncentriran na vožnjo in paziti na divje živali, gvanake, vrsto lame, ki so precej velike živali (do 90 kg) in se prosto gibajo po tistih koncih. Nalet na njih bi bil za motorista ali motor usoden za nadaljevanje potovanja.

Ceste so se slabšale, na njih je bilo vse več velikih udarnih jam, katerim se je bilo potrebno izogibati, da ni prišlo do poškodb gum in platišč, ali padcev. Poleg tega se je pričel pojavljati tudi zloglasni, močan patagonski sunkovit veter. Posledično je postala vožnja zelo zahtevna, saj je terjala veliko zbranosti in fizike pri obvladovanju motorja.

Rute nacional 40

Pripeljali smo se do legendarne ceste Rute nacional 40, ki v dolžini 5194 km pelje vzdolž Andov od severa Argentine proti jugu. V kraju Bajo Caracoles smo tankali na znameniti črpalki, ki je za naše razmere v razsulu in posamezne pumpe držijo skupaj le še nalepke popotnikov. Ttudi mi smo dodali svoje za boljšo trdnost in prepoznavnost Slovenije.

Po celodnevni vožnji, kar je bila večino dni potovanja stalna praksa, smo zvečer pripeljali v mestece Gobernador Gregores in po večerji nekoliko zaskrbljeni brskali po netu za informacijami glede vremena. Naslednji dan je bil pred nami eden najnevarnejših odsekov Rute 40 in tudi celotnega našega potovanja: zloglasnih ˇ73 maladitosˇ ali ˇ73 prekletihˇ kilometrov. Ta 73 kilometrski odsek je namreč prekrit z neutrjeno debelo plastjo gramoza, vseskozi pa bočno, sunkovito piha močan bočni veter.

73 prekletih kilometrov

Po informacijah na spletu se praktično vsak motorist slej kot prej znajde na tleh, saj izredno zahtevni pogoji vožnje ne odpustijo niti najmanjše napake, posledično so padci motoristov skoraj neizbežni. Veter večinoma piha med 70 in 240 km/h, krivi prometne znake in povzroča, da rastlinje, kar ga je, raste postrani, pogosto se ta odsek tudi zapira z ves promet. Za motoriste, pa tudi za druga vozila, take, skoraj nevozne razmere vožnje pomenijo pekel in preklinjanje, zato tako ime tega 73 kilometrskega odseka.

Gramoz in veter

Za nas pa je bil to svojevrsten izziv. Zgodaj smo bili pokonci, saj po informacijah veter z Južnega Pacifika zjutraj zaradi šibke termike, še ni tako močan. Pogumno, a previdno smo se zapodili na plavajoč makadam, nismo pretiravali s hitrostjo, veter pa je postajal vse močnejši in vožnja vse zahtevnejša. Veter je bil tako močan, da sem se kar naslonil na močan bočni piš in se vozil nagnjen proti vetru, že v naslednjem trenutku pa je delno pojenjal in je bilo potrebno hitro vzravnati motor, nato pa je že sledil močan sunek in ponovi vajo.

Vozili smo levo desno po celotnem cestišču, se borili z vetrom in debelo plastjo gramoza na cestišču, ter dobesedno premagoval kilometer za kilometrom, dokler se nam ni po dobrih dveh urah pravega motorističnega garanja ˇprikazala Marijaˇ v obliki asfalta in šibkejšega vetra. Izkušnje, pripravljenost in občutki na motorju so naredili svoje, tako, da sem uspel prevoziti vseh teh 73 prekletih kilometrov brez padca.

El Chalten

Nadaljevali smo vožnjo proti jugu in legendarna Ruta 40 nam je kmalu postregla z razgledi, zaradi katerih je ena najatraktivnejših cest na svetu. Naslednji cilj je bilo mestece El Chalten, izhodišče gornikov in alpinistov za tamkajšnja visokogorja. Naša želja pa je bila daljni pogled na legendarne špice Patagonije, Fitz Roy in gorovja Mirador del cerro Torre v velikem nacionalnem parku Los Glaciares.

Na žalost nam je spremenljivo vreme preprečilo lepe poglede na visokogorja iz razglednih točk. Skozi naravne parke po večini vodijo dobro označene pohodniške poti z možnostjo prenočišč v kočah in tudi ceste, po katerih se lahko turist pelje s svojim vozilom, ali pa organizirano z vozili agencij. Vstopi v naravne parke so v večini plačljivi.

Ledenik Perito Moreno

Ruta 40 nas je peljala naprej proti jugu do naslednjega cilja, ledenika Perito Moreno, ki je 30 km dolg ledeniški pas proti morju in je edini rastoči ledenik na svetu. Vsebuje tretjo največjo akumulacijo vode na svetu, seveda v ledeni obliki. Vstop v park in celo parking je plačljiv, turistov pa veliko. Sprehajalna, ogledna pot je speljana tako, da se ledenik lepo vidi iz več strani. Pogledi na to dobesedno goro ledu so bili fascinantni.