Na jezeru Titikaka
V prvem delu potopisa Z motorjem na konec sveta je Ludvik Pevec opisal priprave na avanturo petih motoristov v Južni Ameriki, v drugem nadaljevanju pa odhod iz Slovenije in prihod v Čile. V tretjem delu nadaljuje potopis z opisom dela poti proti jugu Čila. V četrtem so motoristi prevozili 73 prekletih kilometrov, v petem potovali po divji Patagoniji, v šestem so se odpravili po Ruti 40 proti severu Argentine, v sedmem so vozili na marmorno goro, pokopališče lokomotiv in otok zastav, v osmem po Cesti smrti, danes pa so se ustavili ob jezeru Titikaka.
Titikaka
Naslednji dan smo nadaljevali potovanje proti najvišje ležečem plovnem jezeru na svetu Titikaka, ki leži na 3809 m, dolgo je 190 km, največja globina pa je 274 m. Vanj se izteka 25 rek, izteka pa se le v eno reko, saj večina vode izhlapi zaradi močnih vetrov in sonca. Ima več kot 40 različno velikih plavajočih otokov iz trsja, ki so bolj ali manj poseljeni, nekaj jih ima že povsem turistično funkcijo. Jugovzhodni del jezera pripada Boliviji, tam je tudi otok Isla del Sol – Otok sonca, kjer naj bi se po legendi rodil bog sonca. Severozahodni pa pripada Peruju, meja med obema državama pa poteka po jezeru.
Na luknjastem splavu
Na tej jugovzhodni bolivijski strani, je med dvema polotokoma ozka Tikvinska ožina, kjer vozijo ˇtrajektiˇ, ki so v bistvu še leseni splavi s pogonom izvenkrmnega motorja. To ožino bi lahko obvozili, vendar, ker smo se šli moto avanturo, smo planirali prevoz s temi splavi. Po prihodu na obalo smo kupili karte, praznih splavov je bilo na razpolago dovolj za prevoz. Vkrcanje je organiziral možakar, ki je le pogledal naše karte, te pa smo potem po pristanku na drugi strani dali vozniku, ki je nato v zameno za karte dobil plačilo za prevoz. Leseni splavi so v precej slabem stanju, kljub temu, da prevažajo v večini terenske avte in manjši avtobuse.
Tla na splavu so verjetno zaradi manjše teže ali pa slabega vzdrževanja le delno zapolnjena z lesom, le za kolesa vozil, zato je bil uvoz z motorjem na splav zahteven, saj se je že ob manjši negotovosti z ravnotežjem lahko zgodilo, da pristaneš skupaj z motorjem v vodi. Še bistveno bolj zahteven pa je bil izvoz, ker je bilo potrebno motor na splavu obrniti, saj imajo splavi uvoz in izvoz le na eni strani in kaj hitro bi se lahko motor znašel v luknji, polni vode, dvigovanje motorja pa bi bilo vse prej kot lahko opravilo. Ta prevoz z lesenim ˇtrajektomˇ je bil še ena edinstvena avantura in se je na srečo dobro izšel. Na drugi strani smo nasmejani ob pijači pokomentirali to posebno dogodivščino. Na trgu pa nas je ob stojnicah, kje smo nakupovali spominke, pozdravil kip Indijanca.
Bolivijska Copacabana
Nadaljevali smo vožnjo proti zahodu po polotoku jezera mimo največjega mesta na bolivijski strani Copacabana. Mogoče arhipelag nekoliko celo spominja na to svetovno znano obalo. Nam je bog sonca res podaril sonce. Po lepem vremenu smo se vozili ob jezeru in uživali v lepih pogledih nanj, ter na zasnežena gorovja Cordiliere. Cesta solidna, asfaltirana in hitro smo bili na bolivijsko – perujski meji. Ni bilo neke gneče, relativno hitro sm, seveda z nekaj birokracije prešli bolivijsko mejo. No, na perujski strani se je prehod nekoliko zakompliciral, ker je bilo potrebno izpolniti obrazce njihovega ministrstva v elektronski obliki kar preko spleta.
V Peruju
Zaradi okvare jim ni delovalo omrežje wi-fi in posledično prenos podatkov. Na srečo smo imeli e-sim kartici s prenosom podatkov, eden od zaposlenih pa nam je pomagal izpolnjevati rubrike formularjev, ker so bili obrazci za vnos podatkov le v španščini. Z nekoliko več znanja administrativnih veščin pri prehodu meje smo vstopili v Peru. Že po prvih metrih vožnje je bilo videti, da je to najbolj revna država v primerjava s tistimi, po katerih smo do sedaj vozili. Na meji niti ni bilo kupa trgovin in kot muhe vsiljivih preprodajalcev vsega mogočega, kar je običajno na teh južnoameriških mejah.
Praznik device Marije
V največjem mestu Puno ob jezeru Titikaka smo naleteli na Feast of the Virgin Candelaria – praznik device Marije. Kulturna povorka različnih verskih in kulturnih likov in plesalcev je izgledala kot nekakšna kulturna maškarada, raznobarvno in pestro, seveda ob južnoameriških ritmih. Nismo si ogledali celotne povorke, ker je bila res dolga, saj smo želeli obiskati enega izmed številnih otokov iz trsja na jezeru.
Namesto poglavarja kar žena
Že ko smo parkirali ob cesti, da bi se razgledali, nas je takoj našel eden od turističnih prevoznikov s čolnom po jezeru in dogovorili smo se za ceno. No, vsaj mislili smo tako. Človek je tekel pred nami, mi pa smo se z motorji peljali do privezov, kjer je imel svoj čoln. Tam smo parkirali motorje in se s čolnom odpeljali po jezeru, pogled na arhipelag jezera je bil živih barv, filmski. Pristali smo na enem od otokov, kje nas je namesto poglavarja, kar je običaj, v polomljeni angleščini pozdravila kar njegova žene, očitno šefica v njegovi odsotnosti. Tudi pri Indijancih ni nič drugače, kot pri nas.
Molzenje motoristov
Takoj ob izkrcanju ji je bilo potrebno plačati ˇvstopninoˇ na otok. Ob njej pa je bilo gruča njenih otrok različnih starosti, očitno staroselci nimajo težav z rodnostjo. Na kratko, drugače niti ni znala, je povedala nekaj o načinu življenja na otoku, kako se otok zgradi in obnavlja. Sicer naj bi družina živela na otoku, vendar glede na stanje in možnosti zadovoljevanja osnovnih življenjski potreb, je to malo verjetno. Družina pride nanj preko dneva, za biznis, kar se je pokazalo v nadaljevanju. Potem se je pričelo trgovanje z izdelki, ki naj bi jih izdelovali sami, sem pa imel občutek, da jih je bilo nekaj tudi s Kitajske. Z malo barantanja seveda človek za znižano ceno z dobrim občutkom kupi nekaj za spomin.
Molzenje motoristov drugič
Ker našega prevoznika s čolnom ni bilo, nas je z njenega otoka odpeljala poglavarka s svojo tradicionalno barko iz trsja, ki ima značilno obliko z dvema glavama na premcu. Pogon pa ni bil nič kaj tradicionalen, saj jo je potiskala z običajnim čolnom, ki je imel izvenkrmni motor. Seveda je bilo potrebno dodatno plačati ta prevoz. Med vožnjo so prišli do nas njeni otroci in nekaj zapeli ter želeli za dve zapeti pesmici plačilo. Takrat so nam že rasla oslovska ušesa, smo jim pa vseeno dali nekaj dolarjev, da Slovenci ne bi izpadli vohrni.
Molzenje motoristov tretjič
Pripeljala nas je na največji otok, imenovan Capitol, kjer je poglavar spet zahteval plačilo vstopnine za vstop na otok. Na njem so bili stojnice s spominki in barake s hrano ter pijačo. Seveda človek ob žgočem soncu na taki nadmorski višini postane žejen in lačen ter ob čakanju na prevoz z otoka na kopno še kaj kupi. Skratka, nekontrolirano molzenje turistov. Precej živčni smo komaj dočakali našega prvega prevoznika, ki nas je končno pripeljal na kopno, kjer so nas še čakali naši motorji.
Zdaj pa naprej
Naslednji naš cilj našega potovanja je bilo najvišje ležeče mesto na svetu La Rinconada, mesto zlatokopov in kriminala, katerega obisk so nam v hotelu, kjer smo spali, zaradi varnosti odsvetovali.
Ludvik Pevec
Foto: Ludvik Pevec
Z motorjem na konec sveta
Prvi del Po Južni Ameriki
Drugi del Odhod iz Slovenije in prihod v Čile
Tretji del Fantastične marmorne jame
Četrti del Po ˇ73 prekletihˇ do ledenika Perito Moreno
Peti del Divja Patagonija
Šesti del Po Ruti 40 proti severu Argentine
Sedmi del Na marmorno goro in pokopališče lokomotiv
Osmi del Po cesti smrti
