Kanadčanka indijskih korenin Ayesha Chatterjee in Irka Elizabeth Reapy sta literarno srečanje 50 metrov pod zemljo v rovu hrastniškega rudnika pričeli z branjem svoje poezije in proze. Pogovor o globinah človeške duše v globini rudnika je vodila Simona Solina, literarno srečanje pa je navdušilo okrog 60 udeležencev zanimive kulturne izkušnje.

Mednarodni literarni festival Vilenica že 34. leto organizira Društvo slovenskih pisateljev. Letos so povezali književnike iz 16 držav, srečanje pa so posvetili avtobiografskemu pisanju. Že tretje leto zapored so eno od literarnih srečanj pripravili v Hrastniku, tokrat v rudniku, kar je dalo kulturnemu dogodku posebno dimenzijo. Tako književniki kot publika se pač niso vajeni s prozo in literaturo, načinom pisanja, povezanostjo svojega življenja z intimnim ustvarjanjem soočati s čeladami na glavi in lučkami, v rudniškem rovu in globoko pod zemljo. Kljub temu (ali prav zaradi tega) je bilo literarno srečanje zanimivo, posebno, polno spoštovanja do prostora in ljudi, ki so tu delali, izjemno zaradi globokega pogleda v notranjost človeka v globočini zemlje.

Pesnica Ayesha Chatterjee je letos izdala pesniško zbirko Jasnost razdalje (Aeolus House), leta 2017 pa Steklenice in kosti (Bayeux Arts). V svojih pesmih prepleta osebne izkušnje z izkušnjami ljudi, ki jih srečuje na življenjski poti. O literarnem večeru v rudniku pa je dejala: »Bilo je osupljivo. Bilo je zelo posebno biti tu. Čutila sem globoko spoštovanje do vseh, ki so delali v rudniku, kjer je spravljenih ogromno spominov. Ponosna sem, da sem bila lahko tu, rabila bom kar nekaj časa, da bom vse to podoživela. Izjemna izkušnja.«

Pisateljica Elizabeth Reapy je povedala, da v svoje zgodbe raje vpleta fikcijo kot pa izkušnje iz svojega življenja. Piše pa zelo osebno. V romanu Koža (Skin) njena junakinja Natalie na potovanju razmišlja o svojem življenju, svojo dušo razgali, kot bi si slekla kožo. Njen roman je izšel letos. Tudi zanimiva irska pisateljica je bila navdušena nad literarnim večerom v hrastniškem rudniku: »Preden smo prišli, sem bila zelo vznemirjena. Malo me je bilo strah. Potem pa smo šli dol in zdelo se mi je neverjetno. To je bila izkušnja, ki je verjetno ne bom več doživela. Takšnega prizorišča literarnega dogodka bom težko še kdaj deležna.«

Marko Planinc

Foto: Vinko Žagar in Marko Planinc