Samo še nekaj dni nas loči do izida novega romana zagorskega pisatelja in novinarja Romana Rozine. Roman Sto let slepote namreč izide pri založbi Mladinska knjiga 28. oktobra letos. Vsak dan ob 20. uri bomo ekskluzivno objavljali odlomke iz prvega dela njegovega novega romana, ki je pisateljev pogled na sto let življenja v Zasavju. Danes objavljamo deveti del.
»Ignacij je grobo odrinil očeta, da se je zvalil po tleh. Zakaj končno ne odpre oči, je vpil, hiše se podirajo, zemljo vleče v hudičevo brezno, mar ne vidi, da vsak beži iz vasi kakor ve in zna. Jakob se je počasi pobiral, s krvavo podplutimi očmi mu je vračal, da je krivoprisežnik, da bodo še otroci plačevali za njegov smrtni greh, ki ga nihče ne izmije, kačo je vzgojil na prsih, je rohnel.
Kot popadljiva psa sta bevskala drug v drugega. Trije mladi fantje so se ustavili in se glasno zabavali ob njunih izbruhih. Ignacij jim je zavpil, naj se poberejo, a je najmanjši med njimi bojevito stopil proti njemu in segel v žep, kjer je tičal nož na vzmet. Preden ga je uspel izvleči, sta ga njegova tovariša prijela vsak s svoje strani in kljub besnemu otepanju odvlekla stran.
Jakob je med brisanjem blata z rokavov sovražno navrgel sinu, da naj se, kukavičje jajce in gadja zalega, pobere med sebi podobne v dolino, nikoli več ga noče videti. Psovke so se mu vsipale iz ust še dolgo zatem, ko je sinu obrnil hrbet in odtaval po poti, po kateri je prišel. V Ignaciju je vrelo, nemočno je stiskal pesti, rjovel bi in divje brcal, a v bližini ni bilo ničesar in nikogar, kamor bi stresel svoj bes.
Popoldne je prenehalo deževati, oblaki so se počasi tanjšali in svetlili. Zofija je Štefaniji v košaro položila pol hlebca kruha, kos suhega mesa in steklenico žganja, a starki se ni več mudilo nikamor. Nekoliko prej se je vrnila iz svinjske kuhinje, kjer je Tereziji še enkrat pretipala trebuh, zatem je gnjavila Ignacija, naj ne pozabi na obljubo, da bo popravil streho na njeni koči, zdaj je nejeverni Zofiji razkrivala recepturo za zeliščni napitek, ki bi ji zagotovo pomagal zanositi.
Zdelo se je, kot da sta se z dežjem poslovila tudi grenkoba in gnev, ki sta se vlačila okrog hiše, ko se je nepričakovano začelo znova temniti, nenavadna, svinčeno hladna mrtvaška sivina je legala nad vas in ji kradla komaj porajajoče se barve. Vsi so se ozrli proti soncu, ki se je kot bledikava mlečna krogla brezmočno risalo za oblačno kopreno. Na njegovem robu je visela senca in ga grizla, sonce je počasi ugašalo pred njihovimi očmi.
Štefanija je odložila košaro, pograbila na zid prislonjene grablje in vile, ju prekrižala in s težavo dvignila proti nebu. Besede so začele vreti iz nje, utihnila ni niti, ko so ji roke omagale in je orodje padlo na tla, ko je Frančiška začela glasno jokati in sta se ji kot na ukaz pridružila še dvojčka. Štefanija je bila slepa za ljudi okrog sebe, s celim telesom se je bojevala z nevidnim nasprotnikom, vanj je metala roje besed in le redke je bilo moč razumeti: Kristus, raztrgaj, hudič, črna, smrt, hudoba. Soseda, ki ju je privabila nenavadna svetloba ali pa Štefanijino vpitje, sta se križala, Ignacijev pogled je zmedeno plesal sem in tja, temnina se je vse globlje zajedala v bledo oblo. Zofija je prijela starko in jo skušala umiriti, le sončev mrk je, časopisi ga napovedujejo že ves mesec, zaradi vsega dogajanja so pozabili nanj. Samo senca je, ki se je bo sonce hitro otreslo, je govorila Štefaniji v uho, a starka ni slišala ničesar, stegovala je roke proti nebu in z desnico v zrak nepretrgoma risala križe, iz njenega potresavajočega telesa so se še vedno luščile nesmiselne besede. Mrk je dosegel vrhunec, hladno sonce je bilo ponižano v bledičen lunin krajec, Štefaniji je zmanjkalo moči, kot prazna vreča se je sesedla na zemljo. Zofija ji je ponudila požirek žganja kar iz steklenice, ki so jo starki podarili v zahvalo.
Nekaj časa se je slišal le razburjen ščebet ptic, a si je Štefanija kmalu toliko opomogla, da je nadaljevala z zmedenim govoričenjem, kako jim hudič hoče ukrasti še svetlobo. Podrl je že cerkev, zdaj bo sklatil tudi sonce. Samo Zofija jo je smejoč se zavračala, da ni nobenega tatinskega satana, na vseh drugih obrazih se je risala groza. Štefanija se je počasi pobrala, kot pijana je krožila med zbranimi in jim skušala pojasniti, da jih bo zagrnila večna tema, velika nesreča prihaja nadnje, zlo se bo razpaslo vsenaokrog, palica je potisnjena v kačjo jamo in vsa golazen se bo zdaj sprehodila po svetu. Vas je grešna, Bog je dvignil roke od nje, vse bo šlo k hudiču, ne Podgorje ne Knapi se ne bodo nikoli več pobrali«.
Roman Rozina
Roman Rozina (7. 5. 1960) živi v Orehovici pri Izlakah. Osnovno šolo je obiskoval na Izlakah, gimnazijo v Trbovljah, v Ljubljani pa je končal študij novinarstva (1984). Zaposlil se je pri lokalnem časopisu v Zagorju, zatem delal na nacionalni televiziji, bil samostojni novinar, delal na razvojni agenciji, zdaj pa je samostojni književnik.
Od leta 1997 se ukvarja s publicistiko, ki je povezana z zasavsko sedanjostjo in preteklostjo. Napisal je kakšnih trideset tovrstnih del. Z leposlovjem se je začel ukvarjati pozno. Za kratke zgodbe je prejel nekaj nagrad, prva je bila nagrada revije Sodobnost (2009). Za romane je prejel modro ptico (2014) in bil dvakrat nominiran za nagrado kresnik (2011, 2017).
Njegovi romani so: Štiri Sneguljčice in Palček (2008), Galerija na izviru Sončne ulice (2008), Štirje v vrsti (2012), Županski kandidat Gams (2014), Zločin in ljubezen (2016), Kratke zgodbe: Relativnosten triptih z vrtnico (2010), Šumijo besede domače (2011), Kolo sreče (2018) in Po cipresah diši (2019).