Samo še nekaj dni nas loči do izida novega romana zagorskega pisatelja in novinarja Romana Rozine. Roman Sto let slepote namreč izide pri založbi Mladinska knjiga 28. oktobra letos. Vsak dan ob 20. uri bomo ekskluzivno objavljali odlomke iz prvega dela njegovega novega romana, ki je pisateljev pogled na sto let življenja v Zasavju. Danes objavljamo peti del.
»Zvonik na robu prepada je zadrhtel, pod njim je zazevala nova razpoka in se širila v jarek. Izgubljal je oporo in se pozvanjajoč trgal od cerkvene ladje, ki je ostajala na trdnem. Zidani stolp je ob hreščečem paranju zanihal, se rešil cementnega objema ladje, težnost ga je nagibala proti dolini, ko se je prstena blazina pod njim utrgala od griča. Sunek ga je nekoliko vzravnal, nekaj časa je kot vrvohodec celo lovil ravnotežje na drseči zemlji.
Po Ignacijevem telesu so se vse hitreje širili sladki kolobarji, po grlu so se mu dvigovali grčeči glasovi, ki so se stapljali s stokanjem raztrgane zemlje. Zatajil je pekoč občutek v nogah in vztrajal v neudobnem čepenju, da bi ne storil česa, kar bi razbilo valovanje, ki se je razlivalo po telesu, ga mrazilo in mu ježilo kožo. Zazibal se je v kolenih, da bi pospešil trzanje njene roke, ker ni bilo mogoče več zdržati, ker bi se mu od blaženosti zmešalo.
Zvonik, ki se je za kratko vzravnal, se je začel povešati na drugo stran in trgati, kamnito drobovje se je s truščem usipalo iz vse bolj brezobličnega masiva. Iz Ignacija je mezela topla mokrota, Terezijina roka se je ustavila, čutil je otroške oči, ki so se upirale vanj. Ni jih hotel videti, strmel je v blatno preprogo, ki je vsrkavala ostanke zvonika, in si očital, da je v trenutkih naslade preglasil krike smrtno ranjenega stolpa in zbudil otroke.
Ignacij se je motil tudi tokrat. Otroci so spali, bobnenje je zbudilo le Frančiško, ki očetu ni namenjala nobene pozornosti. Terezija ji je razlagala, da se ni zgodilo nič strašnega, cerkev je šla le na krajši sprehod, malo radovednico pa je zanimalo, ali je z njo odpotovala tudi manjkajoča polovica njihove hiše. Terezija se je stegnila proti njej, všeč ji je bilo otroško vprašanje, hotela jo je pobožati ali ji z mokrih kodrov pobrati slamico, a je bolečina zamrznila njen gib. Po nekaj hitrih vdihih se je obrnila proti možu, še vedno zapredenemu v nepomembna spraševanja. Prihaja njen čas, mu je šepnila, brž naj stopi po Štefanijo.
Štefanija, Ignacijeva babica po materini strani, je živela v samotnem zaselku, do katerega je bilo dobro uro hitre hoje. Bila je zelo stara in po splošnem mnenju zmešana, a kljub temu so jo še vedno klicali, kadar so zboleli ljudje ali živina, ko je bilo treba izničiti urok ali pregnati zle sile.
Pot je Ignacija vodila mimo treh podgorskih kmetij. Dvema je tokratno lomljenje tal prizaneslo, tretja se je povsem porušila. Vsi sosedje so kljub nalivu stali zunaj in kot začarani strmeli proti griču, kjer se je zdaj podirala še cerkvena ladja; kot bi bila izgubljena brez zvonika, kot bi njen obstoj postal nesmiseln. Celo ostarela soseda, ki sta ostala brez strehe nad glavo, se nista menila za svojo izgubo, vsa njuna pozornost je veljala cerkvi, ki se je utapljala v umazanem blatu. Stara je žlobudrala vedno iste kratke molitve in se neprenehoma križala, stari je nejeverno strmel proti griču. Nič dobrega ne bo, je rekel Ignaciju, ki je samo toliko upočasnil hojo, da je starcu odgovoril, da se mu zelo mudi, iskat gre Štefanijo, Terezija bo rodila.
Štefanija je bivala v stari bajti, ki je razpadala brez pomoči podzemnih premikov. Kot bi pričakovala njegov obisk, je sedela na klopi pri vhodnih vratih, kjer jo je ozek napušč le slabo varoval pred dežjem. In kot bi prebrala njegove misli, da se že od daleč vidi, da pri hiši ni pravega gospodarja, je po njegovem pozdravu bevsknila, da je zanjo bajta dovolj dobra, za sabo pa tako ali tako ne pušča nikogar.«
Roman Rozina
Roman Rozina (7. 5. 1960) živi v Orehovici pri Izlakah. Osnovno šolo je obiskoval na Izlakah, gimnazijo v Trbovljah, v Ljubljani pa je končal študij novinarstva (1984). Zaposlil se je pri lokalnem časopisu v Zagorju, zatem delal na nacionalni televiziji, bil samostojni novinar, delal na razvojni agenciji, zdaj pa je samostojni književnik.
Od leta 1997 se ukvarja s publicistiko, ki je povezana z zasavsko sedanjostjo in preteklostjo. Napisal je kakšnih trideset tovrstnih del. Z leposlovjem se je začel ukvarjati pozno. Za kratke zgodbe je prejel nekaj nagrad, prva je bila nagrada revije Sodobnost (2009). Za romane je prejel modro ptico (2014) in bil dvakrat nominiran za nagrado kresnik (2011, 2017).
Njegovi romani so: Štiri Sneguljčice in Palček (2008), Galerija na izviru Sončne ulice (2008), Štirje v vrsti (2012), Županski kandidat Gams (2014), Zločin in ljubezen (2016), Kratke zgodbe: Relativnosten triptih z vrtnico (2010), Šumijo besede domače (2011), Kolo sreče (2018) in Po cipresah diši (2019).
